Četrtek, 18 julij 2024
Iskanje

»Kaj pa bi bilo narobe, če bi bil to roman samo za ženske?«

Intervju z Anjo Mugerli, primorsko pisateljico in letošnjo prejemnico nagrade kresnik za najboljši slovenski roman

6. jul. 2024 | 12:52
Dark Theme

Letošnja prejemnica Delove nagrade kresnik je Novogoričanka Anja Mugerli, znano in uveljavljeno ime med glasovi, ki s pisano besedo upovedujejo tisto, česar nas je nemara dostikrat strah ubesediti.

Ena izmed lastnosti, ki dela pisateljico drugačno od številnih literarnih glasov, je njen neposreden in na svojstven način sproščen pristop do sicer tabuiziranih tem. Njen nagrajeni roman Pričakovanja (Cankarjeva založba, 2023) sproža valove odzivov in osebnih odmevov še dolgo po tem, ko ga odložite. Je delo za pogumne, je delo, ki razgalja.

Z Anjo sva se med pogovorom tikali, saj se poznava z literarnega krožka. Anja Mugerli je že drugo leto zapored vodila literarne delavnice v Trstu, ki sta jih organizirala Založništvo tržaškega tiska in Slovenski klub.

Najprej iskrene čestitke za prejeto nagrado. Kako se počutiš v tem tednu, potem ko si se na kresno noč udeležila prižiga kresa na Rožniku, tega privilegija, ki ga imajo le prejemniki nagrade kresnik?

Utrujeno, saj je za mano precej pester teden, a veselo. (nasmeh)

Roman Pričakovanja nas precej hitro uvede v temo - soočanje z neplodnostjo. Spregovori o nečem neprijetnem, celo zamolčanem in tabuiziranem. A roman nas ne osami le na glavno protagonistko Jano.

Neplodnost je vedno zgodba dveh.

Kakšen davek lahko terjajo tovrstna pričakovanja pri posameznici oziroma paru, ko se njuno prej široko obzorje zoži, včasih v povsem drobno piko?

Večkrat se nam zdi, da se nam bo porušil svet, če bomo neko stvar izgubili ali je ne bomo dobili. V primeru moje protagonistke je to otrok. Jana skozi zgodbo ves čas opazuje ženske, ki jih srečuje na kliničnem oddelku za reprodukcijo, in vidi, kako trdno se vse oklepajo te želje. Jana med njimi izstopa, ker jo ves čas spremlja dvom, zaradi katerega sploh lahko nastopa v vlogi opazovalke in tudi razmišlja o tem, kar vidi okoli sebe. A v resnici lahko le redko, ko si v nekem položaju, stopiš korak nazaj in pogledaš nase z zunanje perspektive. V tistem trenutku pred sabo vidiš samo cilj, torej nosečnost oziroma otroka. Dejansko mora nastopiti nek res močan trenutek, da si rečeš "dobro, stop". "Prišla sem do sem, kaj pa zdaj? Zmorem še? Je to res tisto, kar si želim?"Dejansko ne moreš določiti meje, kjer se konča tvoja želja in se začnejo pričakovanja družbe.

Si knjigo težko spustila iz rok in jo predala bralstvu? Doživela je zelo različne interpretacije, kritiška razumevanja.

Ne, s pisanjem knjige sem končala že leta 2022, kar pomeni, da sta odslej minili dve leti. Je že za mano. Zdaj je izšla že nova (zbirka kratkih zgodb Plagiat, op. a.), pišem pa še druga besedila ... Vedno se osredotočam na tekst, ki ga pišem v danem trenutku. Je pa res, da se pri Pričakovanjih z vsako predstavitvijo zelo spremeni to, kar govorim o tej knjigi. To pomeni, da o njej še vedno dosti razmišljam in da se tudi moj pogled nanjo še vedno spreminja.

Na kakšen način?

Moj pogled na to, kar se mi je ob pisanju in izdaji knjige zdelo najpomembnejše, denimo predvsem izkušnja neplodnosti, se je zdaj nekoliko spremenil. Danes vidim nove odtenke, ki jih takrat morda nisem. O romanu se veliko govori v povezavi z materinstvom in dojemanju žensk v družbi. Kar je spet povezano s tem, kako knjigo berejo drugi in kakšne povratne informacije mi ob tem posredujejo. Zdi se mi, da je tema knjige takšna, da lahko o njej razmišljaš še in še.

Ko neko svojo izkušnjo, ki je bila lahko zelo boleča, postaviš v širši družbeni kontekst, ne izgubi svoje teže - postane pa drugačna. In na takšen način se lahko povežeš s številnimi drugimi.

Tudi zato se mi zdi, da knjiga med bralstvom odmeva. Mnoge ženske smo opazile res raznovrstne odtenke predstavljanja različnih družbenih pričakovanj do žensk. Kot je izpostavila žirija, delo "podvomi o idealizaciji materinstva".

Moškemu, ki nima otrok, ni treba nikoli razlagati, zakaj jih nima, ženska pa mora pojasniti vse svoje odločitve. Mislim, da so se tudi zato v romanu našle mnoge bralke, in to ne le tiste, ki so šle skozi podobno izkušnjo, temveč tudi druge, ki otroke imajo.

Tudi midve lahko v svojih izkušnjah najdeva številne vzporednice, sorodne točke. To so izkušnje, v katerih se lahko najde skorajda vsaka ženska - in to ne glede na njene odločitve. Tako močno vcepljena so prepričanja o tem, kakšno vlogo zasedamo v družbi, kaj sploh pomeni to, da si ženska. Če malo odstopaš od teh okvirov - si sploh še ženska? Ali še spadaš v to skupino? Vprašanje, ali je moj roman samo za ženske, se mi je vedno zdelo malo smešno ... Ali ga lahko moški berejo?

Na začetku sem odgovorila: "Da, seveda, to je roman za vse." Kot sem rekla, neplodnost je stvar dveh oseb. A po drugi strani sem začela razmišljati ... Kaj pa bi bilo narobe, če bi bil to roman (samo) za ženske? Zakaj je apriorno nekaj slabšalnega v tem, da je neko besedilo namenjeno ženskam? Samogibno sta mu odvzeti kakovost, teža ... Ženske in moški smo enakovredni - a naše izkušnje so še vedno različne.

V romanu si nas, bralce, razvajala s kančki humorja. Če si lahko izposodim besede iz knjige, ki so pravo olajšanje ob opisih hladnih zdravniških posegov: "Pridite bližje k meni, reče ginekolog bog in jaz pomislim, da je to skoraj kot brezmadežno spočetje."

V svojih prejšnjih tekstih nisem posegala niti po humorju niti po ironiji, ki ju najdemo v Pričakovanjih. Tu pa se mi je ironija zdela potrebna, saj je morala Jana ohranjati neko ironično distanco do dogajanja. (nasmeh)

Že sama naslovnica je zgovorna - v bodečo vrtnico ovita stilizirana podoba maternice in jajčnikov. Metafora, ovita okoli tehničnih pojmov. V izjemno močnem prizoru v romanu slikar Ivan naslika golo protagonistko, vso v ranah, polno vbodov injekcij.

To je točka preobrata. Takrat se Jana zave, kaj se ji je dogajalo vsakič, ko je šla na kliniko, kjer se je morala sleči, da so ji pregledali telo, maternico, jajčnike, da so preverili, koliko foliklov ima in podobno. Vsakič je morala izklopiti del sebe, dati svojo dušo na stran. Potrpeti. Če je poleg še zdravnik, ki ni najbolj sočuten, to stanje še poslabša ... S slikarjem pa Jana naredi isti obred slačenja, vendar se sleče zato, da bi njeno telo postalo podoba, da bi služilo umetnosti - v tistem trenutku začuti bistveno razliko. In se sploh zave vsega, kar se ji je dogajalo. Koliko sebe je izgubila ...

To sliko nato protagonistka tudi uniči.

Ivan je to sliko naslovil Ženska, ki si želi otroka. In Jana v tistem trenutku ni več ta ženska, izstopi iz te vloge. Ivan ji s tem, ko jo naslika, ko ji pokaže njeno lastno ranjeno podobo, na stežaj odpre okno. Jana lahko uvidi celotno situacijo. Tedaj se pokaže tudi njena največja ranljivost. Zato mora to podobo sebe uničiti, samo tako lahko sploh najde podobo sebe, ki bo šele postala. Moraš se odcepiti od želje, če želiš živeti naprej. To je veljalo tudi zame: če bi ves čas vztrajala v tej želji, ne bi mogla iti naprej.Tako kot v romanu zapiše tista blogerka - vedno bo čutila to željo, dokler ne bo dovolj stara, da jo bo končno minilo. Čeprav po mojem mnenju za vselej ostane neka praznina. A praznina ni nujno slaba, lahko je prostor, ki ga zapolniš z nečim drugim. Na tebi je, kaj boš s tem naredil.Ob tem začutim žalost in hkrati veselje. In to je v redu.

Hvala.

Anja Mugerli je primorska pisateljica, ki živi in ustvarja v Novi Gorici. Je prejemnica številnih nagrad, pozornost bralske in kritiške javnosti pa osvaja vse od svojega prvenca, zbirke kratkih zgodb Zeleni fotelj, ki je izšla leta 2015 pri založbi Litera in se na takratnem knjižnem sejmu v Ljubljani uvrstila med finaliste za najboljši prvenec leta. Istega leta in leto pozneje je pisateljica osvojila drugo nagrado za dramsko besedilo na mednarodnem natečaju Castello di Duino - Devinski grad. Leta 2017 je izšel njen romaneskni prvenec Spovin (založba Litera), ki zgodbo ponese v Brda, Gorico in Novo Gorico, leta 2020 pa je izdala zbirko kratkih zgodb Čebelja družina (Cankarjeva založba), za katero je prejela nagrado Evropske unije za književnost (EUPL) za leto 2021. Leta 2023 je ravno tako pri Cankarjevi založbi izšel njen roman Pričakovanja, za katerega je bila nominirana za kritiško sito, Cankarjevo nagrado in kresnika - slednjega je prejela konec junija na tradicionalni podelitvi na Rožniku v Ljubljani. Letos je pri založbi Miš izšla še zbirka kratkih zgodb Plagiat.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava