»Formagin« se pogovarja s Tomosovim blokom v Kopru

Meje so lahko zidovi, bodeče žice, lahko so mostovi, lahko pa se kažejo tudi kot črte na zemljevidih, ki zaznamujejo fluidne prostore, kjer prihaja do srečevanj in stikov na različnih ravneh, tudi v arhitekturi. O tem, kako arhitektura in urbani prostori vzdolž vzhodne italijanske oz. zahodne slovenske meje »spregovorijo« in postanejo odraz zgodovinskih preobratov - z aspiracijami in apropriacijami vred - je v tržaškem Narodnem domu predavala dr. Neža Čebron Lipovec (Univerza na Primorskem), umetnostna zgodovinarka in konservatorka, ki se raziskovalsko posveča arhitekturni dediščini in zgodovini ter konservatorstvu.

Gostila jo je Univerza v Trstu, ki je v zadnjem februarskem tednu priredila delovni teden na temo skupne evropske dediščine za univerzitetno zavezništvo Transform4Europe (T4EU). Predavateljica je študentom z desetih univerz članic spregovorila o različnih stavbah, simbolnih označevalcih severnojadranskega prostora, pri čemer se je osredotočila zlasti na železniško postajo v Novi Gorici, urbanistično zasnovo Nove Gorice, na Tomosov blok v Kopru in Marijino svetišče na Vejni pri Proseku.

Dve prostorski dominanti

Zgodovina pusti svoje sledi tako na že obstoječih stavbah, ki potem delujejo kot nekakšni palimpsesti in pogosto izzivajo vprašanja o tem, kako ravnati s posameznimi »plastmi«, kot seveda tudi na objektih, ki nastanejo v določenem obdobju kot odraz njegovega duha.

Tako tržaški »formagin«, kot v mestu v zalivu pravijo Marijinemu svetišču na Vejni, kot Tomosov blok (1957), ki je del nikoli dokončno uresničene urbanistične zasnove Kopra po zamisli Eda Mihevca, sodita v drugo skupino stavb, ki jim je mogoče pripisati »dialog« z drugim prostorom.Ti prostorski dominanti se gledata in pogovarjata: fasada Mihevčevega delavskega bloka (danes je preurejen do nerazpoznavnosti) gleda proti severu oziroma proti Trstu, kar ni naključno. Poleg prevladujoče rdeče barve je bilo na fasadi originalno opaziti še modro in belo, torej slovenske narodne barve. Prav tako ni slučaj, da je Marijino svetišče s kraškega roba gleda proti Istri, izgube katere del italijanske javnosti še vedno ni prebolel in kar je bilo najbrž leta 1966, ko so dokončali »formagin«, še bolj občuteno kot danes.

Predavateljica je kot zanimivost izpostavila tudi to, da je mogoče podobnosti najti tako v hišah v begunskih naseljih na Tržaškem, npr. v Naselju sv. Sergija, kot v tistih, ki jih je za delavce projektiral Edo Mihevc, kot so vrstne hišice v Semedeli.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku