Sreda, 13 november 2024
Iskanje

»Košarka zlate generacije jadranovcev je bila najlepša«

Pogovor s Claudiom Starcemm članom zlate generacije Jadranovih košarkarjev, danes profesorjem telesne vzgoje

Trst |
1. okt. 2023 | 8:23
Dark Theme

Ko je Claudio Starc v petek zaključeval pogovor na dvorišču Prosvetnega doma na Opčinah, je povedal, da je kot otrok nameraval igrati nogomet. A Branko Lakovič ga je pregovoril, šel po njega na Kontovel in ga zapeljal na trening košarke. »Tam je bilo tisto manjše igrišče,« je pokazal Starc, ki je danes profesor telesne vzgoje na openski in proseški srednji šoli. Umirjen gospod, član zlate generacije Jadranovih košarkarjev, človek zanimivih življenjskih odločitev.

Na platformi Rai Play je na ogled dokumentarna serija Scugnizzi per sempre (Pobalini za zmeraj), ki povzema zgodbo košarkarskega kluba Caserta. Bogataš Maggiò je na jugu Italije zgradil ekipo za državni naslov.

Aha, Gentile in drugi. Igrali smo nekaj prijateljskih tekem proti njim, ko sem igral v Campobassu. Caserta in Campobasso sta blizu.

Saj, vi ste v sezoni 1989/1990 igrali v Campobassu, ki je nastopal v B-ligi. Menda je bilo podobno kot v Caserti.

Bogat sponzor, ja. Italija je leta 1990 priredila svetovno prvenstvo v nogometu, zato je bilo v letih pred tem ogromno denarja za gradnjo športnih objektov. V Campobassu so iz nogometne ekipe, ki je igrala v D-ligi, umetno ustvarili ekipo, ki je prišla do B-lige, samo da bi zgradili velik nogometni stadion. V načrtu so imeli tudi veliko športno dvorano, zato so ustvarili močno košarkarsko ekipo. A načrt o gradnji dvorane je propadel.

Zakaj?

Predsednik ni dobil vseh dovoljenj. Tudi nogometni klub, potem ko so zgradili stadion, ni dolgo trajal.

Kako ste končali v Campobassu?

Bogdan Tanjević, s katerim sem opravil nekaj treningov v Trstu, je klubu v Campobassu svetoval, naj me vzamejo. Zaupali so mu, vzeli so mačka v žaklju. Nismo bili visoka ekipa, vse smo stavili na hitrost, kar mi je ustrezalo. Na vseh naših tekmah je bilo zato veliko košev, čez 90 točk.

Menda je bila hitrost zmeraj vaša osebna odlika in tudi odlika zlate generacije jadranovcev.

Ja, tudi visoki igralci so bili hitri. Tista košarka je bila verjetno najlepša, zelo dopadljiva. Šele pozneje smo se naučili počasne igre.

Je res, da je ravno skozi Jadran v Italijo prišel jugoslovanski slog košarke?

Takrat je bila velika razlika med italijansko in jugoslovansko košarko. Mi smo imeli pretežno jugoslovanske trenerje. Igrali smo prosto, učili smo se igrati v stalnem gibanju. S Petrom Brumnom in tudi drugimi trenerji smo vedno izvajali to igro. Igrali smo tudi več prijateljskih tekem z ekipami iz Jugoslavije. Tam so igrali trdo košarko, po tekmi smo zmeraj imeli modrice. Tudi mi smo zato igrali trdo, zaradi tega smo včasih imeli težave s sodniki.

Lahko izluščite svojo najlepšo zmago?

Ko smo z Jadranom igrali še v D-ligi, smo na gostovanju v Spilimbergu visoko zaostajali. A smo nadoknadili in nato izenačili v zadnji sekundi z mojim košem, ki bi danes veljal tri točke. Takrat trojke še ni bilo. V podaljšku smo zaradi osebnih napak na igrišču ostali samo trije, in čeprav smo igrali proti petim, nam je uspelo zmagati. Tista zmaga je bila zelo pomembna, ker smo ujeli končnico in potem napredovali.

Najlepša sezona?

Tri leta sem študiral na šoli za šport v Veroni in treniral samo ob petkih pred tekmo. Ko sem zaključil študij, sem začel bolj normalno trenirati in tista so bila najlepša leta, vključno s sezono 1984/1985, ko smo z Jadranom napredovali v B-ligo. Tista je bila verjetno najlepša.

Ste pri Jadranu čutili, da pišete zgodbo, ki presega športni okvir?

Košarka je bila v Trstu glavni šport. In ko so razni italijanski časopisi v Trstu objavili anketo o najbolj perspektivnih košarkarjih, smo bili štirje Slovenci na prvih petih mestih. S košarko si res čutil, da se nekaj spreminja.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava