»Na mesto letijo rakete, ljudje pa skušajo živeti normalno«

Ko smo prvič intervjuvali prof. Igorja Romanova, rusko govorečega ukrajinskega psihoanalitika, docenta na Univerzi v Harkovu in člana vodstva ukrajinskega društva psihoanalitikov, je v mestu Sumi skozi okno opazoval goreče hiše. Tja se je z družino na vrat na nos zatekel med ruskim obstreljevanjem Harkova, ki se je na prvi dan invazije začelo še pred zoro. 2. marca lani še ni vedel, ali bo s soprogo in sinčkom našel varen izhod iz vojnega pekla. Pozneje so se ruske sile od tod umaknile, družina pa je tako kot mnoge druge odšla proti zahodu, čim dlje od razdejanja. Soproga in sin sta se preselila v Bukarešto, Igor Romanov pa v mestece na zahodu Ukrajine, saj moški ne smejo zapustiti države. V zadnjem letu so se srečali le dvakrat.

Konferenca v Nemčiji jim je v poletnih dneh le ponudila priložnost, da skupaj preživijo nekaj dni, med prepotrebnim skupnim oddihom so se ustavili tudi v Trstu. Tu pa je stekel nov pogovor, šestnajst mesecev po tistem prvem, dramatičnem dopisovanju po elektronski pošti.

Med lanskim intervjujem so okoli vas odmevale eksplozije. Kje živite danes?

Sam živim v mestecu Kamenec-Podolski na zahodu Ukrajine, moja družina pa v Bukarešti, kjer se je žena zaposlila, sin pa obiskuje angleško šolo. Zdaj smo na poti, ker imam kot univerzitetni profesor za razliko od mnogih drugih Ukrajincev to možnost. Bil sem na konferenci v Heidelbergu, zdaj pa preživljam nekaj časa z družino.

24. februar 2022 je vaša življenja postavil na glavo.

Seveda. Moje stanovanje v Harkovu je bilo uničeno v raketnem napadu januarja letos. Šlo je za poslopje iz 19. stoletja v središču mesta. Moja pisarna je bila v zadnjem letu prav tako uničena. Tako da tam nimam več ničesar, ko sem bil pred meseci v Harkovu, so me morali gostiti prijatelji.

Kakšna je trenutna slika v tem drugem največjem mestu v Ukrajini?

Čudna. Harkov je večkrat tarča napadov, čeprav ne toliko kot v lanskem letu. Zdaj letijo na mesto le rakete, ampak iz bližnjega Belgoroda priletijo v zgolj 40 sekundah. Za reakcijo ni časa. Če slišiš zavijanje siren, pomeni, da se okrog tebe pač ni zgodilo nič. Po drugi strani pa se je veliko ljudi vrnilo domov, promet je spet gost, ljudje zajtrkujejo v restavraciji. Skušajo živeti normalno življenje.

Kakšne travme opažate med pacienti?

So različni nivoji ali kategorije pacientov. Imamo ljudi s fronte, vojake in begunce, ki so imeli zelo težke izkušnje in so zelo travmatizirani. V teh primerih je izkušnja strašna tudi za psihologa, ki skuša tem ljudem pomagati in doživlja sekundarno travmo. Naš britanski učitelj je rekel: nikar ne ostanite ujeti, pozabite na te zgodbe.

Potem imamo običajne paciente, ki skušajo v teh okoliščinah s psihoterapijo rešiti svoje vsakodnevne težave. Ampak so seveda izpostavljeni tudi pritisku kolektivne travmatične izkušnje. Ljudje ne razumejo, kakšna bi lahko bila prihodnost, v družbi je ozračje na splošno zelo depresivno.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.