»Populizem in naraščanje neenakosti spodkopavata demokracijo«

Novinar in avtor Ezio Mauro se vrača v Trst za odrsko branje svoje zadnje knjige, L’anno del fascismo. Avtor, ki se nima za zgodovinarja, časnikarsko poroča o dogajanju med januarjem in koncem oktobra leta 1922. »Ko je država sprejela protidržavo.«

Odrsko branje bo na sporedu jutri ob 20.30 v gledališču Miela. Vstop je prost. Dogodek sta omogočili Fundacija CRTrieste in zadruga Bonawentura.

Ezio Mauro, v Trstu ste zaradi premiere odrskega branja vaše zadnje knjige. Zakaj ste izbrali prav Trst in Mielo?

V gledališču Miela sem že bil, ko sem predstavil svojo knjigo Lo scrittore senza nome, ki pripoveduje o ruskih disidentih Andreju Sinjavskemu in Juliju Danielu. Gledališče Miela vodi Enzo D’Antona, nekdanji odgovorni urednik dnevnika Il Piccolo, ki je moj velik prijatelj. Rekla sva, da bomo v Trst pripeljali knjigo o pohodu na Rim in za premiero smo izbrali prav to gledališče, ki je lepo gledališče v prijaznem okolju in z zanimivim občinstvom.

Leta 1920 smo bili v Trstu priča enemu izmed prvih večjih fašističnih napadov, požigu Narodnega doma. Kakšno vlogo so imele manjšine in obmejna območja v prvih letih fašizma?

V prvih letih je fašizem, še preden bi se razvil v diktaturo, ki ne priznava prostora za organizirane manjšine, že poskušal vse preplaviti in standardizirati. Potem bo dejansko prepovedal druge stranke. Takrat je bil glavni nasprotnik še socializem, ki se je Mussoliniju zdel najnevarnejši. Leta 1921 so fašisti sprožili ofenzivo proti socialistom, ki je prizadela kmečke zveze, delavske zbornice, ljudske domove in sekcije Socialistične stranke. Pomislimo tudi na naskoke na socialistični časopis Avanti!. Naj spomnimo, da je Pietro Nenni tri dni spal v uredništvu dnevnika skupaj s sodelavci in tiskarji. Napadli so tudi genovski dnevnik Il Lavoro, zgodovinski časopis, ki mu je pozneje urednikoval Sandro Pertini. To nam ponazarja totalitarnost škvadristov in samega Mussolinija.

Odrsko branje ni najbolj običajen format za predstavitev knjig, predvsem za neleposlovne knjige ...

To ni predstavitev knjige, to je gledališko branje in uprizoritev, ki izhaja iz knjige. Priredbo je uredila Carmen Manti, glasbo je izbral Massimiliano Briarava in to je prava uprizoritev. Anomalija je, da jaz nisem igralec in grem na oder s papirji v roki. Berem, ker sem novinar, ki na odru gledališča pripoveduje to zgodbo izpred stotih let, kot če bi takrat poročal o tem. V tem formatu sem se sicer že večkrat preizkusil. Odrska branja sem uprizoril za knjige o Aldu Moru, oktobrski revoluciji, kongresu socialistov v Livornu in sovjetskih disidentih. In zakaj? Ker gre za doseganje drugega občinstva. Predvsem pa nastane v gledališču odnos med odrom in občinstvom. Na ta način sta pisatelj in občinstvo znotraj zgodbe.

Slutim tudi - ne morem vedeti, ker še nisem napisal in predstavil nobene knjige - da se lahko na odru lažje izpostavi pomembnejše izpovedi knjige.

Da, v gledališču pa imamo poleg tega na razpolago orodja, ki jih knjiga ne more imeti, na primer glasbo iz tistega obdobja. Publika se lahko še bolj vživi v pripoved. Med pisanjem pa sem se tudi sam poskusil vživeti v takratno dogajanje. Bral sem telegrame in depeše, obiskal sem palačo na Kvirinalu, kraljevo pisarno v vili Savoia, palačo Marino. Ogledal sem si balkon na Kvirinalu, s katerega se je kralj Viktor Emanuel III., neverjetno, odzval Mussoliniju in škvadristom z vojaškim pozdravom. Oni so ga pozdravljali z iztegnjenimi desnicami v rimskem pozdravu. Država je sprejela protidržavo.

Vaša knjiga je izšla lani jeseni. V zadnjih letih je bilo objavljenih že mnogo drugih knjig o fašizmu in postfašizmu. Zakaj ste se tudi vi odločili za to?

To je neke vrste novinarska zahteva. Jaz sem novinar in take obletnice te kličejo. Časopis mora o teh obletnicah poročati in z dnevnikom La Repubblica smo eksperimentirali. Hotel sem se preizkusiti. Z novinarskim pristopom sem skušal sto let pozneje povedati, kaj se je točno dogajalo v tistih dneh. Tako je nastala serija člankov. Nato sem »razširil« poglavja, nekatera celo podvojil, posneli smo film za RAI, serijo krajših filmov za spletno stran časnika La Repubblica. Nato sem, seveda, napisal knjigo in priredili smo jo za gledališko branje. Gre torej za uporabo različnih medijev in formatov. Vsakič pa sem skušal izkoristiti možnosti, ki jih določeni mediji nudijo.

Mnogi komentatorji in novinarji so lani jeseni, po zmagi Giorgie Meloni na parlamentarnih volitvah, iskali vzporednice med letoma 1922 in 2022. Česa se lahko naučimo od leta 1922?

V knjigi in tudi v člankih sem zelo previden, da ne bi delal absurdnih primerjav med zgodovinskim fašizmom in skrajno desnico, ki je prišla na oblast v Italiji. Zgodovina nas uči, da gre za različna pojava. Osebnosti pa so, objektivno, neprimerljive. Na obzorju, na srečo, ni kakega Mussolinija. A tudi ni Filippa Turatija, Giovannija Giolittija ali Luigija Sturza. Ne smemo podleči hrepenenju po enostavnih analogijah, ki bi bile neumne. Razlogov za zaskrbljenost pa je kljub temu na pretek.

Danes nihče ne razmišlja, da bi ponovil avanturo fašizma, ki ga je zgodovina obsodila. Kar se danes dogaja, je nevarno samo po sebi, na povsem drugačen način in v povsem drugačnem obsegu. Nevarno je, ker desnica fašizma še ni obsodila. Giorgia Meloni je povedala nekaj zelo jasnih besed o določenih zelo resnih zločinih. Obsodila je denimo preganjanje Judov in rasne zakone. Ni pa še jasno obsodila fašizma. Meloni bi morala čutiti dolžnost podati sodbo o fašizmu prav zaradi tradicije, iz katere izhaja. Kar ne pomeni, da se moramo ozirati v preteklost, temveč da je treba pojasniti, kako ta desnica pojmuje demokracijo. Demokracija mora biti naš standard. Fašizem kot antidemokracijo je treba obsoditi in pomniti, da je prav fašizem vezna nit teh posameznih zločinov, ki jih je Meloni obsodila. Totalitarna in proti svobodi uperjena narava fašizma je tista, ki je določala to ravnanje. Kaj je torej tako zaskrbljujoče? Krhkost demokracije. Četudi ni izrecno ogrožena, jo spodkopava populizem, spodkopava pa jo tudi naraščanje neenakosti.

Seveda, vlad, ki bi se odkrito smatrale za fašistične, ni. Iliberalnih demokracij pa je na pretek. Torej, ko prevladajo neenakosti in perverznosti demokracije, postane lahko močan vodja preprosta in smotrna rešitev. Predvsem v tajnosti volilne kabine.

Kot praviš ti, kritika demokracije je poenostavitev, ki je lahko privlačna. Demokraciji se objektivno ne godi najbolje. Krušijo jo razne krize, med drugimi kriza predstavništva. Mnogi se počutijo neposlušane in izolirane ter mislijo, da je vseeno, če gredo volit ali ne. Tudi zato demokracija ne deluje najbolje. In ne pozabimo, da nam avtokrati, kot si rekel, pošiljajo zahrbtno sporočilo, da demokracija deluje le v letih blaginje. Da ni primerna za krize, da je v letih krize potrebna centralizacija oblasti in niso potrebne vse te »vezalke« in upoštevanje demokratičnih pravil, pravne države. Da mora oblast, ki jo je izbralo ljudstvo, ostati svobodna in neomejena. Da ni važno, da demokratične norme branijo vse.

Vi ste videli in opisali vzpone in padce več populističnih sistemov. Od perestrojke v Sovjetski zvezi do vašega vodenja opozicijskega časopisa La Repubblica tekom Berlusconijevega dvajsetletja. Obstaja kakšen recept proti populizmu?

Te ljudi, ki se počutijo na robu, je treba poslušati in upoštevati. Demokracija nima rada neenakosti. In politika jih je poskušala zmanjšati. Demokratične vlade so naredile veliko. Pomislimo na javno šolstvo, socialno skrbstvo in redistribucijsko politiko. Politika si je prizadevala za zmanjšanje neenakosti. Toda, ko se neenakosti prelevijo v nekaj drugega in postanejo izključitve ... Ne pozabimo, da se Donald Trump v prvem govoru po volilni zmagi ni zahvalil Wall Streetu, ni se zahvalil svojim privržencem, zahvalil se je pozabljenim. Presenetilo me je, ko sem videl skrajno desnega konservativnega milijarderja, kako se klanja pred pozabljenim človekom. Toda mislim, da je pozabljenega še bolj presenetilo kot mene. Trump mu je rekel: »Jutri prideš tudi ti v Belo hišo.« Tem ljudem, ki se počutijo nepriznane in živijo v mešanici frustracij, razočaranja, obupa in tudi družbene zavisti, tem ljudem je priznanje dal prav desničarski populizem. To ponazarja, kako so se premešali načrti in kulture med desnico in levico. In vendar se je zgodilo. Populizem pa uživa v tej fazi, ko neenakosti mikajo ljudi stran od zaščite demokracije. Mnogi državljani ne čutijo več potrebe po zaščiti demokracije in se ne zavedajo, da s tem, ko ščitijo demokracijo, ščitijo sebe. Problema niso ustvarili sami, ampak je ta sad težav demokratičnih sistemov.

Če se naveževa na to, nedvomno se je v zadnjih desetletjih, od prvih neoliberalističnih poskusov, nekaj spremenilo. To stremljenje politike po večji enakosti ni povsem izginilo, nedvomno pa prevladuje politika, ki je omogočila agresivnejši populizem.

Da, ker se ljudje ne zavedajo, da je družbena kohezija enako pomembna kot gospodarska rast. Zato ta vidik podcenjujemo, po drugi strani pa se ne zavedamo, da demokracija ni samoumevna. Ni dana enkrat za vselej, kot je zrak, ki ga dihamo. Demokracija je človeška konstrukcija, ki ima izhodišče, zgodovinski razvoj in verjetno tudi fazo težav in zatona, kot jo doživljamo zdaj. In prav zaradi tega potrebuje vzdrževanje in nego.