Sreda, 03 junij 2020
Iskanje

Smo v istem čolnu, nismo pa vsi isti

Pogled slovenskega diplomata Vojka Volka

Svet |
6. apr. 2020 | 6:25
Dark Theme

SVET

Ob vseh neumnostih, ki smo jih v teh kužnih časih slišali o koronavirusu, njegovem izvoru, njegovih učinkih in njegovih zdajšnjih in prihodnjih posledicah, lahko slišimo tudi o tem, da koronavirus v resnici ni nevaren ali pa sploh ne obstaja, ker je samo utvara velekapitala in medijev. Med tistimi, ki vztrajno zanikajo nevarnost virusa, je kar nekaj ljudi, ki bi jim izobrazba in kanček zdravega razuma lahko nakazovala, da s tem počnejo podobno kot zanikovalci holokavsta. Vse te bi bilo treba poslati v Bergamo, med izmučene zdravnike in izčrpano osebje, da tam delajo in pomagajo reševati življenja pred virusom, ki je po njihovem samo utvara.

Smo pa slišali tudi veliko pameti in modrosti. Med temi pa je le malokdo zadel bistvo globalne epidemije koronavirusa tako natančno kot veliki naravoslovec in modrec našega časa, sir David Attenborough. »Ljudje smo svet spremenili tako močno, da se zdaj ne nahajamo več v holocenu ampak v novi geološki dobi, v antropocenu,« je svaril januarja 2019 na srečanju Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu. Povedal je še, da raja ne zemlji ni več in da zdaj ni čas za obtoževanja in iskanje krivcev, ampak je čas za delovanje in iskanje priročnih rešitev. S tem je napovedoval natanko to, česar bi se morali ljudje zavedati prav ta hip, pa ne kaže, da bi se. Če kdo ne verjame najstnici Greti, bi lahko poslušal vsaj to, kar nam sporoča 93-letni Attenborough, ki je svet spoznaval že takrat, ko je bil še čist.

Papež Frančišek nas je, vidno utrujen od bremen sveta, opozoril, da smo vsi v istem čolnu, in je svetu in vasi sporočil, da je ta čoln naša Zemlja, ki je veliko bolj krhka, kot smo si domišljali doslej. A težava je, da v časih interneta in menda pametnih telefonov nihče več ne posluša modrecev. Ljudem je lažje verjeti, da so virus naredili Američani, da bi škodili Kitajcem, ali pa obratno, kot pa da bi si predstavljali neverjetne razsežnosti brutalnega izsekavanja gozdov v južnih provincah Kitajske. Vsega 15 odstotkov Kitajske je poraščene z gozdovi (Slovenije 58 odstotkov, Italije 35 odstotkov), vsako leto pa posekajo za 5000 kvadratnih kilometrov gozdov, kar v desetih letih znese za dve in pol Slovenije posekov. Pri tem sečnja ni namenjena samo kitajski lesni industriji, ki je največja na svetu, ampak gozdove sekajo tudi zato, da ustvarijo polja, kjer pridelujejo hrano za prebivalce novih mest, ki jih na podeželju nenehno gradijo. S tem prihaja do ogromnih posegov v habitat živali, ki ostanejo brez hrane in se zato začnejo približevati mestom, posiljena narava pa nazadnje odreagira. Stvar je še hujša, ker kitajska podjetja medtem izsekavajo tudi v Aziji in še posebej v Afriki, po novem pa tudi v Braziliji.

Pandemija potrjuje vsa protislovja globaliziranega sveta. Na Kitajskem, od koder je virus prišel v Lombardijo, so epidemijo zajezili, ljudje in tovarne znova delajo s polno paro in življenje se začenja normalizirati. Medtem vsa Evropa stoji, virus se še vedno širi in ljudje še vedno umirajo. Onstran Atlantika pa utegne biti še huje. Še večje protislovje je, da nam Kitajci zdaj pošiljajo pomoč in jim moramo biti zato hočeš nočeš hvaležni, pa čeprav samo gasijo požar, ki so ga sami zakurili.

EVROPSKA UNIJA

Ko smo države in ljudje Evropsko unijo najbolj potrebovali, je mrknila. Prej vseprisotna birokracija EU, ki se je vtikala v naša življenja in odrejala dolžino korenja, se je ob prvem stiku s koronavirusom skrila. Mrknila je tudi Hrvaška, ki predseduje EU, a je bila prva, ki je zaprla svoje meje, ne da bi vsaj poskusila doseči dogovor, kako bomo kljub nadzoru ohranili odprtost notranjih meja EU.

Slovenija je imela veliko vlogo pri tem, da je v trenutku, ko je tudi sama uvedla nadzor nad mejami, ohranila njihovo odprtost za blago in za ljudi, ki dnevno hodijo na delo na obeh straneh ali pa imajo druge nujne opravke. Italija, ki se je kot prva država na svetu razglasila za karanteno, v prvih dneh ni izdala nobenih navodil o nadzoru na svojih mejah. Slovenija je postala tarča napadov, da je zaprla meje in povzročila kolone tovornjakov, pa čeprav so bile kolone na meji Italije z Avstrijo še veliko daljše. Potrebovali smo tri dni, da smo vsem ob meji razložili, da Slovenija nikoli ni zaprla svojih meja, ampak le uvedla sanitarni nadzor, le teden kasneje pa je skoraj enake ukrepe nadzora razglasila še Italija. In zdaj je mir, po prvih treh hektičnih dneh se je stanje umirilo in ljudje so nove razmere v ogromni večini razumeli in sprejeli. Danes so pogoji za prehod meje s Slovenijo enaki kot za prehod iz Štandreža v Sovodnje, Italijanom pa je daleč najteže priti na Sicilijo.

Prej nas je skrbelo, ker je bilo tovornjakov ob meji preveč, zdaj nas bi moralo skrbeti, ker jih je premalo, ker to pomeni, da se proizvodnje ustavljajo in je blaga, ki kroži, vse manj.

Poduk teh dni za vse nas ob tej grenkosladki meji, ki je že dolgo nismo več ne videli ne občutili, je preprost: zapiranje meja ni rešitev, ampak obratno! Naša življenja in naše interese odprte meje varujejo neprimerno bolj kot zaprte in samo upamo lahko, da bo tak poduk prodrl do tistih, ki bi ob vsaki resni ali namišljeni krizi meje zapirali in jih obdajali z vojaki. Je pa to treba početi na zunanjih mejah EU zato, da bodo notranje lahko ostale odprte.

Kako hitro se lahko politiki najedo zarečenega kruha, te dni dokazujejo zaskrbljujoča poročila o širitvi koronavirusa v ZDA, medtem ko so se v sosednji Mehiki epidemiji za zdaj izognili, resda s trdo roko mehiške vojske in mornarice, pa vendar. Sloviti zid, ki naj bi ga Mehikanci sami plačali in zgradili, je s tem vsaj za nekaj časa odstavljen s polic Trumpove zunanje politike.

Najbrž bomo vsi skupaj še nekaj časa udrihali po nesposobni EU. A potem bo prišla nujna streznitev, ker tole, kar smo prisiljeni živeti zdaj, ni življenje. Spoznali bomo, da brez EU ne bomo zmogli, ker ne moremo brez šengna in življenja brez meja. Tudi brez evra ne bomo zmogli in tudi ne brez evropskega skupnega trga, brez katerega bomo na milost in nemilost prepuščeni izsiljevanjem Amerike in Kitajske. V ohranitev EU pa bo treba investirati, če ne drugače s koronaobveznicami. Najprej je to dojelo devet članic EU, med katerimi je bila ob Franciji in Italiji tudi Slovenija. Zdaj nas je že 14. Ko bo to dojela še Nemčija, bomo že na pol rešeni. Bilo bi neresno, če Evropa ne bi dojela, čemu je bil v resnici namenjen sloviti Marshallov plan, s katerim so nas ZDA po vojni rešile pred lakoto in nam pomagale zagnati kmetijstvo in gospodarstvo. Ameriški račun je bil preprost: samo obnovljena Evropa bo sposobna kupovati ameriško blago in samo skupaj bomo lahko konkurirali sovjetskemu bloku. Je mar čudno, da je bila z vrednostjo kar 3,5 milijarde ameriških dolarjev Jugoslavija med največjimi prejemnicami ameriške pomoči, ker je s Titovim zgodovinskim NE Stalinu zajezila širitev komunizma po Evropi. Takrat je bila na zahodu pomoči najbolj potrebna Jugoslavija, ta hip sta to Italija in Španija.

SLOVENCI

V začetku tedna sem po telefonu govoril z Borisom Pahorjem. Naš pisatelj je kajpak doma, počuti se zelo dobro. Bil je zelo razpoložen za pogovor, pa sva se lotila koronavirusa. Povedal sem mu nekaj misli modrih ljudi, ki sem jih slišal ali pa prebral zadnje dni, in omenil, kako drugače se človeka prime sporočilo o tem, da smo vsi v istem čolnu, če to izreče papež Frančišek. »Ma papež ima seveda prav, zagotovo smo vsi v istem čolnu,« je v svoji značilni drži dopolnjevanja misli pričel pisatelj. »Seveda pa to ne pomeni, da smo vsi isti, samo veslati moramo v isto smer. Naše identitete, kulturo, jezik so v tako težkih časih še toliko bolj pomembne, ne samo, da se ohranimo kot narod, ampak da najdemo pot naprej,« je razmišljal in sklenil, »ma zdaj je res skrajni čas, da stvari prevzamejo mladi, da se uprejo in spremenijo ta svet.« In nisem imel kaj dodati. Klenost slovenstva onstran meja je očitno ravno v tem, da sta tudi v krizi ravno jezik in kultura vedno prvo zavetje.

Te dni v Sloveniji znova prihaja do izraza nekaj lastnosti naroda, ki so nam pomagale previhariti stoletja in nam na tem našem koščku zemlje - skoraj čudežno - pomagale tudi obstati. Enotnost je pri Slovencih prava redkost, nazadnje smo bili enotni med osamosvojitveno vojno in spet zdaj ob tej epidemiji, torej po skoraj treh desetletjih. Naša pregovorna trma, iznajdljivost in iskanje rešitev, ko ti ne more pomagati nihče drug, pridejo v krizah še posebej do izraza. Tudi solidarnost zmoremo, ko gre zares. Še prav posebej pa pride do izraza naša sposobnost organizacije in izvajanja tistega, o čemer se dogovorimo. Včasih je to videti grdo, tako kot tisti kamni, s katerimi so preko noči zapirali nekatere manjše prehode na meji, včasih pa lepo, tako kot napor slovenske diplomacije, ko je pomagala svojim državljanom, ki so ostali ujeti na različnih koncih sveta in smo jim pomagali pri vrnitvi domov, kot tudi številnim tujim državljanom in mnogim Italijanom. Ob tem je le malokdo dojel, kako poseben in strašno nenavaden je bil ta trud naše diplomacije, ki je po vsem svetu organizirala polete, ne da bi imela na voljo lastna letala, ker je naša Adria že prej neslavno propadla, in še brez lastnega letališča, ki je bilo zaprto. A majhna diplomacija velikih src se je zares izkazala in ljudje so to opazili in mislim, da tudi cenili.

Če bo svet po koncu te pandemije kaj boljši, bo odvisno od nas in od tega, ali bomo dojeli, da se ne moremo zanašati na institucije, ampak na ljudi. Če je v sobi prepih, mora nekdo zapreti okno, tega pa ne zapre »družina«, ampak tisti, ki je dvignil rit s kavča in ga šel zapret. Zato je pisateljeva dopolnitev prispodobe o čolnu, da nismo vsi isti, globlja od zgolj razlikovanja ljudi po narodni pripadnosti. Na tem svetu nismo vsi isti tudi, ko gre za odnos do okolja, narave, gozdov, živali in vseh stvari, ki niso dobičkonosne, so pa usodne za naš obstoj. Tu pa brez veslanja vseh v isto smer ne bo šlo. Morda nam vsaj zdaj postaja jasno, kako daljnoviden je bil veliki Rousseau, ko je človeštvo pozval, naj se vrne k naravi. Zdaj je čas.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava

$tempAlt.replaceAll('"','').replaceAll('<p>','').replaceAll('</p>','').replaceAll('<br>','').replaceAll('<br/>','').replaceAll('<br />','').trim()

Kje bi radi počitnikovali?

2. jun. 2020 | 16:42
V Sloveniji
V Italiji
Na Hrvaškem
V Grčiji
Drugje
Letos si počitnic ne bom mogel privoščiti
Prikaz rezultatov

Glasovanje zahteva prijavo