Sobota, 26 november 2022
Iskanje

Spomini našega poročevalca na dneve po smrti Josipa Broza Tita

Vojmir Tavčar je za Primorski dnevnik o predsednikovem pogrebu poročal iz Beograda

6. maj. 2020 | 9:48
Dark Theme

Novica o Titovi smrti nas ni iznenadila. Od kar je bil predsednik jugoslovanskega predsedstva sprejet na zdravljenje v Ljubljanski klinični center, smo bili na Primorskem dnevniku v pripravnem stanju, saj je vse kazalo, da bo Tito bitko z boleznijo izgubil. Za razliko od drugih italijanskih medijev pa nismo takoj poslali svojega poročevalca v Ljubljano, zdelo se nam je, da bi izpadli kot mrhovinarji. Z novinarjem RTV Slovenija Juretom Pengovom, ki je bil dolgo let dopisnik iz Trsta, smo bili dogovorjeni, naj nas opozori, kdaj naj pridemo v Ljubljano. Prav tako smo bili dogovorjeni z uredništvom Ljubljanskega dnevnika, s katerim smo takrat sodelovali, da nam bo dal na razpolago nekaj svojega gradiva, mene pa je uredništvo zadolžilo, da sem spremljal dogajanje.

Na opozorilo Jureta Pengova sem se odpravil v Ljubljano kaka dva tedna pred Titovo smrtjo. Mislim, da sem takrat opravil vse potrebno za akreditacijo v Ljubljani in Beogradu. V slovenskem glavnem mestu sem ostal nekaj dni, nato pa sem se sporazumno z redakcijo vrnil v Trst, ker se ni veliko dogajalo. Izkazalo se je, da je bila odločitev napačna, saj smo kot mnogi italijanski časopisi nasedli na nepotrjene novice, da so Titu amputirali obolelo nogo. Iz Ljubljane sicer nismo dobili potrditve, vendar ob večkratnih novicah italijanske novinarske agencije Ansa, smo tvegali naslov o »radikalnem posegu na Titovi oboleli nogi«.

POSEBNA IZDAJA NA 10 STRANEH

Nekaj dni pozneje je Tito umrl. Bilo je na nedeljo, ko na Primorskem dnevniku nismo bili v službi, ker je bilo nedeljsko delo predrago, da bi si ga časopis lahko privoščil. Priklicati je bilo treba v službo novinarje, strojepiske, tiskarje in rotacijo, vsi so se hitro odzvali, sam sem se pa odpeljal v Ljubljano. Kolegi Dnevnika so mi ljubeznivo dali na razpolago del svojega gradiva, ki sem ga uporabil za oblikovanje svojih prvih prispevkov. Primorski dnevnik je prvič v svoji zgodovini izšel s posebno ponedeljkovo izdajo na desetih straneh velikega formata in (edini krat doslej) z naslovom na črni podlagi v znak žalovanja.

Naslednji dan sem odletel v Beograd, kjer mi je tiskovna služba dodelila hotel, ki je bil sicer v središču mesta, a v katerem sobe niso premogle kopalnice in sem se moral zadovoljiti z umivalnikom. Pa tudi telefon je nagajal. Ko sem iz Beograda skušal poklicati kolego Ivana Fischerja, ki je bil v Ljubljani, da bi uskladila delo, sem kar nekajkrat zbudil deklico (ki je ob pozni uri že spala), saj je zabrnel njen telefon vsakič, ko sem zavrtel (telefon je imel takrat še kolo, s katerim si sestavil številko) Fischerjevo številko.

Naval domačih in tujih novinarjev je bil tolikšen, da so najbrž izkoristili vse nastanitvene kapacitete jugoslovanskega glavnega mesta, najboljše hotele pa rezervirali za državnike; pogrebnih svečanosti so se udeležili predstavniki 128 držav tako članic zveze Nato kot Varšavskega pakta, veliko pa je bilo tudi članic gibanja neuvrščenih, katerega je bil Tito eden od pobudnikov. V Beograd so tiste dni prišli 4 kralji, 31 predsednikov držav, 6 princev, 22 predsednikov vlad in 47 zunanjih ministrov. To je bil po svoje zadnji Titov prispevek prizadevanjem za mir, saj je bil pogreb priložnost za srečanja in pogovore med predstavniki držav dveh blokov in neuvrščenih v obdobju hladne vojne. Bolj množična je bila samo udeležba na pogrebu papeža Janeza Pavla II. aprila 2005 v Vatikanu.

Med vsemi državniki se mi je najbolj vtisnil v spomin italijanski predsednik Sandro Pertini, ki se ni omejil na mimohod, ampak je želel topleje pozdraviti partizanskega tovariša. Zato se je ustavil ob krsti, položil roke nanjo in odšel po nekaj trenutkih zbranosti. Pertinija sva skušala intervjuvati s kolegom enega od radijskih dnevnikov Rai (mislim, da je bil poročevalec Radia 2), odpeljala sva se do hotela, ki je bil namenjen najvidnejšim gostom. Najin napor pa ni bil poplačan, jugoslovanski sogovornik na drugi strani žice je bil nepopustljiv in naju ni povezal niti z enim od članov italijanske delegacije.

Glavno vprašanje, ki so si ga takrat zastavljali mnogi italijanski kolegi, je bilo ali bo socialistična Jugoslavija dovolj trdna in bo preživela smrt državnika, ki je znal že med vojno povezati jugoslovanske narode in je po vojni oblikoval državo, ki si je pridobila velik ugled v svetu, preživela spor s Stalinom in s svojo večjo odprtostjo kazala pot v socializem, ki je bil različen, veliko bolj dovzeten za človekove pravice od realnega socializma v državah sovjetskega bloka. Meni se je tako ugibanje zdelo zgrešeno, odraz iskanja bolj škandalističnega pristopa, ki je značilen za del italijanskega novinarstva, saj sem bil prepričan, da je bil državni sistem, ki je bil oblikovan z odločilnim Titovim prispevkom, dovolj trden in prožen, da bo kos novim izzivom tudi po smrti karizmatičnega voditelja.Razpad Jugoslavije je 10 let pozneje pokazal, da sem se hudo motil, sebi v opravičilo pa naj dodam, da takrat ni nihče mislil, da bo 9 let pozneje padel Berlinski zid in da se bo zrušila tudi Sovjetska zveza.

TEMNE PLATI NJEGOVEGA LIKA

Ko so me po razpadu Jugoslavije prosili za prispevek, sem med vzroki zanj navedel dejstvo, da Tito sredi 60. let prejšnjega stoletja ni prisluhnil liberalni struji v Zvezi komunistov: ne Milovanu Đilasu, ne skupini Staneta Kavčiča v Sloveniji, Savke Dabčevič Kučar na Hrvaškem in Marka Nikeziča v Srbiji in njihovim prizadevanjem za konfederalno ureditev in za politični pluralizem. Pri tem sem se naslonil na dnevnik Staneta Kavčiča, ki je bil objavljen v tistem času. Teza ni naletela na ugoden odziv, moja analiza ni bila objavljena. Zato me je še posebej razveselilo dejstvo, da je prof. Zdenko Roter v svoji zadnji knjigi spominov omenil to dejstvo in da na to v svojem prispevku o Titu v tržaškem dnevniku Il Piccolo sicer zelo na kratko opozarja tudi direktor Deželnega zavoda FJK za zgodovino odporništva Patrick Karlsen.

Zgodovine ni mogoče pisati s »čeji«, stvari so se zasukale drugače, sicer pa je bila za Tita in njegovo vizijo komunizma večstrankarska ureditev povsem nesprejemljiva (v tem ni soglašal niti z Aleksandrom Dubčkom, čeprav je podprl njegovo praško pomlad). 40 let po njegovi smrti pa je najbrž čas za drugačno obravnavanje njegovega lika.Tito je bil nedvomno zgodovinska osebnost, uspešno je vodil jugoslovanske partizane v zmagovitem boju proti nacifašistom, znal se je upreti Stalinu in postopno uresničiti bolj odprto socialistično družbo od tiste v državah realnega socializma, z gibanjem neuvrščenih je prispeval k temu, da se hladna vojna ni spremenila v veliko bolj vročo. Ne gre pa prezreti tudi mnogih temnih strani: od povojnih izvensodnih pobojev in ostre represalije v prvih povojnih letih, katere simbol je Goli otok, do dejstva, da se je pod njegovim vodstvom Jugoslavija gospodarsko razvijala predvsem zaradi mednarodnih posojil, ne pa z gradnjo in utrjevanjem domače gospodarske osnove. Ne nazadnje, čeprav je to morda manjši greh, velja dodati tudi kult osebnosti, čeprav je bila njegova priljubljenost (tudi sad tega kulta) eno od veziv nekdanje socialistične Jugoslavije.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava