Triindvajsetletni videomaker živi in dela v Špetru

Pietro Cromaz se je rodil v Špetru. Poltretje leto je živel v Gorici, kjer je obiskoval Akademijo umetnosti Univerze v Novi Gorici, študiral je film in fotografijo. Pandemija ga je prisilila, da se vrne v Špeter, kjer živi. Danes je star 23 let. Po zaključenem dodiplomskem študiju se je odločil, da bo začel delati. Ubral je pot samostojnega podjetništva in ponuja storitve kot videomaker.

Ljubezen do filma in fotografije se je začela ravno v Špetru, kjer je obiskoval dvojezično šolo. Na delavnici z Marjanom Bevkom je stopil v stik z gledališčem in tedaj je odkril čarobnost igre. V obdobju nižje srednje šole pa se je preko goriškega Kinoateljeja udeležil Mednarodnega mladinskega filmskega tabora in vzljubil tudi vse, kar stoji za kamero. Velik vtis je nanj naredil celovečerec Gregorja Božiča Zgodbe iz kostanjevih gozdov. V prihodnosti se bo mogoče vpisal na magisterij za direktorje fotografije, kar bi mu dalo večje možnosti za sodelovanje tudi pri večjih produkcijah.

Klepet z njim je potekal v Špetru. »Med prvim letom samostojnega dela sem v Benečiji dobil kar nekaj naročil,« je povedal. Snemal je Senjam beneške pesmi za KD Rečan Aldo Klodič, sodeloval je pri snemanju nekaterih športnih dogodkov. Trenutno načrtuje projekt, ki bi ga ponudil beneškim občinam, za katere bi želel posneti promocijske filme o področju Nadiških dolin. Cilj je približati ljudem zgodovino in kulturo ter vse, kar je mogoče v Benečiji videti in obiskati, »saj je ponudbe veliko, pa čeprav včasih tega ni videti,« pristavi Pietro.

Pietro se nima za Italijana in niti za Slovenca, ampak za Benečana, kar po njegovem mnenju ni izbira, ampak dejanska danost.

Za diplomski projekt se je odločil za snemanje kratkega igranega filma Vida na temo legende o kraljici Vidi v Landarski jami. »Nekaj detajlov bi verjetno še popravil, sem pa s svojim delom zadovoljen, saj sem izpeljal velik projekt brez finančne pomoči med časom pandemije,« odkrito prizna Pietro. Zadovoljen je tudi s promocijskim spotom o izdelovalcu električnih kitar Janiju Skočirju z Livka in njegovega podjetja Skočir Custom. V prihodnosti bi se želel preizkusiti tudi v dokumentarcu. Pred kratkim je vodil delavnico na večstopenjski šoli Pavla Petričiča. Pri svojem delu večkrat sodeluje s sovrstnikom – režiserjem Alexom Chiabaiem.

»Zavedam se, da če primerjamo moje domače okolje s širšim, kot je lahko banalno sam Trst, je drugje možnosti za delo v mojem sektorju nedvomno več. Prepričan pa sem, da če si zna profesionalec zamisliti projekt, lahko živi in dela tudi na tem koncu dežele,« samozavestno razloži mladi filmar, ki še živi z družino, pa čeprav potrdi, da bi lahko živel od svojega dela tudi samostojno.

Pietro se zaveda tudi, da je drugje realnost filma drugačna. Preko stikov s kolegi ve recimo, da bi bilo v Milanu njegovo delo bolj cenjeno. Kljub vsemu pa ne skriva ljubezni ne le do Benečije, ampak do celotnega obmejnega področja. Ne nazadnje odkrito prizna, da mu beg v velika mesta ali v tujino ne ravno leži. Če se skratka z ene strani zaveda, da bi imel v Milanu večje možnosti za uspeh, mu hkrati ni žal, da živi v Špetru. »Če bom lahko živel od svojega dela v Benečiji, potem bom tukaj tudi ostal, ker se imam v Špetru lepo,« pristavi.

Na prihodnost beneškega okolja nima jasnega pogleda, saj opaža, da niti med mladimi ni enotne vizije razvoja. »Za domači kraj si želim, da se ne bi izpraznil in da bi družine tu videle priložnost za kakovostno življenje.« Beg mladih je namreč doživel na svoji koži, čeprav ve tudi, da odhajajo mladi v tujino iz cele Italije. »V Klodiču imam prijatelja, ki je edini mlad v vasi, čeprav je kot otrok lahko računal na družbo desetih sovrstnikov,« grenko prizna. »Mladih je čedalje manj, je pa tudi res, da obstajajo zelo srečne izjeme, kot so na primer novi stanovalci Topolovega. Prepričan sem, da je treba iskati kompromise. Če si nekdo želi ostati v Benečiji, je prav, da najde moč, da poskusi: mogoče, da mu bo vendarle uspelo,« z navdušenim upanjem zaključi Pietro Cromaz.