»Trst je bil zame vedno izhodiščna točka, vrata v svet«

Na strani Primorskega dnevnika se vračajo pogovori z »novimi Tržačani«. V Trst se priseljujejo tudi zanimivi ljudje; ne le iz Slovenije, temveč od vsepovsod. Tukaj si uredijo nov dom, kjer živijo stalno, začasno ali občasno. Ker jim je Trst všeč.

Dejan Habicht, kdaj se je začela vaša zgodba o Trstu, kaj je bilo ključno za selitev?

Začela se je z mamo, ki je imela Trst zelo rada. Bila je v vojni, partizanka in telegrafistka in tako je prišla tudi v Trst. Tu je prvič videla morje. Buči, buči, morje adrijansko, pa Trst je naš - s tem sem rasel. Všeč mi je bilo vedno tudi to, da kljub izkušnji vojne ni nikoli razvila sovraštva do nikogar. Sicer sem pa v Trstu, ker mi je tu zelo všeč. Da ne bi z upokojitvijo postal depresiven, sem si zadal izziv. Kaj je lahko boljši izziv od tega, da se preseliš, zamenjaš državo, zamenjaš svoje okolje, vsakdanje življenje in svoj ritem? Prideš v mesto, ki ga ne poznaš, in namenoma sem si prihranil to, da bom Trst začel odkrivati šele, ko se bom preselil. No, da sem se lahko preselil v Trst, sem prodal hišo v Istri, ki sem jo podedoval. Obkrožena je bila z nasadom oljk. Poleti smo veliko časa preživljali tam. Toda z leti vse manj, za hišo pa je treba vseskozi skrbeti.

Ste imeli tudi vi podobno zgodbo kot večina Slovencev? Ponteroš, nakupovanje?

Nakupovanje je bilo precej drugačno. Ni bil Ponteroš. Šlo je predvsem za kavbojke in oblačila. Potem pa je bilo nekaj drugega, kar se mi zdi zanimivo. Ko sem bil ob koncu gimnazije in so moji sošolci začeli hoditi na Interrail, sva s prijateljem štopala po Evropi. Nahrbtnik za to potovanje sem si prišel kupit v Trst. Tudi prvi profesionalni fotoaparat sem kupil tu. Pravzaprav je bil Trst zame punto di partenza, izhodiščna točka, vrata v svet. Zanimivo je, da sem tudi zdaj, ko sem iskal stanovanje, iskal predvsem okolico železniške postaje. To mi je pomembno. Odkar se učim italijanščino, sem začel obiskovati tudi poletne jezikovne tečaje v Rimu.

Torej zato bližina postaje, da vam Rim ni predaleč?

Tako je. Takrat sem ugotovil, da italijanske železnice v nasprotju s slovenskimi - in kolikor slišim, tudi z avstrijskimi in nemškimi - delujejo odlično. Zato mi je zelo všeč, da sem v treh ali štirih minutah peš na železniški postaji.

In tako bližje svetu.

Film Diplomatski dopisnik - mislim, da je iz leta 1954 ali 1955, nisem več povsem prepričan - je simpatična vohunska komedija, ki se večinoma dogaja v Trstu. V eni od zadnjih scen protagonistka odpotuje z vlakom, glavni junak, diplomatski dopisnik, pa gleda za vlakom. Na tabli ne piše Milano, ampak Paris. In ko sem si pred kratkim uredil člansko kartico pri Trenitalii, so me vprašali, ali želim prejemati tudi ponudbe za povezave s Parizom. Rekel sem: »Seveda«.

Radi imate jazz, redno hodite na poletne koncerte v Trstu. Kaj pa muzeji, razstave? Kaj se vam je vtisnilo v spomin?

Razstava Io non scendo. Podnaslov pa je govoril o ženskah, ki so splezale na drevesa, da bi videle dlje. To je bilo čudovito. Razstava je bila sestavljena iz majhnih fotografij, verjetno zbranih po bolšjih sejmih. Takrat sem prvič pomislil, kako pogosto fotografiramo ljudi, ki splezajo na drevo. Nekdo zleze gor, drugi ga fotografira. Na tej razstavi pa je bilo sporočilo: »Ne gremo dol«. Bila je izvrstno postavljena. Delovala je kot zgodba. Beseda feminizem ni bila omenjena, pa je bilo sporočilo izjemno močno. Še danes mi je žal, da nisem kupil kataloga.

Si predstavljate, da bi kdaj imeli razstavo v Trstu?

Saj sem jo že imel. No, s Tanjo (Lažetić, umetnica in Dejanova partnerica) sva bila nekoč davno na skupinski razstavi v nekdanji ribarnici. Bil sem edini moški na feministični razstavi, najboljši izkupiček razstave, ki je potovala po vsej nekdanji Jugi, pa je bil, da se je moje delo znašlo v zborniku feminističnih tekstov Postajanje majkom. Tanja je na Trieste Contemporanea Studia Tommaseo prejela celo nagrado, pozneje pa sem bil prav v tem studiu na skupinski razstavi Miraz (Dowry-Dote-Dota), leta 2012. Še vedno grem na njihove otvoritve. Kolikor vem, je to edina institucija, ki spremlja sodobno vizualno umetnost v Trstu. Če obstaja še kakšna, pa ne vem. Bom vesel namigov in priporočil. Zelo rad grem v muzej literature LETS. Kaj preberem, si pogledam filme. Ne morem pozabiti filma o Freudu; še preden je postal psihoanalitik, je v Trstu vsako jutro navsezgodaj tekel na ribjo tržnico gledat, katerega spola so ujete jegulje (smeh).

Dejan Habicht je fotograf in umetnik, do upokojitve je najdlje delal v Moderni galeriji v Ljubljani. Za njim je več kot deset samostojnih razstav, sodeloval je na več kot petdesetih skupinskih razstavah, poleg tega je tudi predaval. Lani septembra je bilo v galeriji P74 v Ljubljani odprtje razstave HABICHT HAM: Brez urnika, brez zastav. O odprtju, njegovi upokojitvi in selitvi v Trst je poročala tudi Televizija Slovenija.