»Vedno smo govorili nabrežinsko, otroci niso razumeli niti besede v angleščini«

Marjan Venier je čil 90-letnik, ki je dve tretjini svoje življenjske zgodbe spisal v Avstraliji. V deželo kengurujev se bo vrnil prav kmalu, a kot pravi, mu srce pravi, naj ostane v rojstni Nabrežini, kamor je prišel na nekajtedenski obisk.

Pogovor je stekel na vrtu hiše njegove svakinje, žene pokojnega brata. Bilo je v torek, junijsko jutro so hladili sunki. »Ko tukaj piha s severa, je mraz, v Avstraliji pa je ravno obratno, ker veter prinaša zrak s puščave,« je razložil, preden je sedel na klop v zavetju in odložil palico. Te zdaj skoraj ne uporablja. Ko pa je prišel iz Avstralije, pravi, je komaj hodil. »To je nabrežinski zrak ...«

Zakaj ste tu?

Prišel sem pogledat svoj rojstni kraj in koga še najdem živega. Živih je več kot mrtvih, starejši od mene vozijo avto in me vabijo v osmico. To me zelo veseli.

Kdaj ste bili nazadnje tu?

Leta 2004.

Ste opazili kakšno bistveno spremembo?

Več novih hiš je, kraj je postal bolj turističen, tujcev je več. V stari vasi pa so stare hiše zapuščene. To me malo žalosti. Slovenstvo pa se še drži.

Kako vam je v Avstraliji uspelo ohraniti tako čisto slovenščino?

To je v krvi. Doma smo zmeraj govorili slovensko, pravzaprav nabrežinsko. Zato moji otroci do šestega leta niso razumeli niti besede v angleščini. (Dan po intervjuju je Venier poklical, da bi dopolnil odgovor, ker mu vprašanje ni dalo miru) Z ženo in otrokoma sem zmeraj govoril po nabrežinsko. Tu v Nabrežini pa opažam, da mlajši od 70 let ne govorijo nabrežinsko, ampak eno tako mešanico, v kateri se jaz ne znam pogovarjati. Zato začnem govoriti slovensko. Ko pa sem s starejšimi, starimi 84 ali 93 let, je lepo, ker se pogovarjamo v nabrežinščini.

No, če je jezik vašega srca nabrežinsko narečje, je še bolj presenetljivo, da govorite v tej lepi standardni slovenščini ...

V Avstraliji sem s prijatelji Primorci, Štajerci in iz drugih krajev Slovenije pač moral govoriti slovensko.

Torej ste v Avstraliji gojili stike z drugimi slovenskimi priseljenci?

Ja, imeli smo tudi dosti slovenskih klubov. Tudi pesnico Marcelo Bole, ki se je rodila na Krasu in pisala o Krasu.

Ste brali njene pesmi?

Da. Tri knjige je izdala. Moja pokojna žena ji je pomagala s popravki.

Vam je bilo lepo v Avstraliji brati verze o Krasu?

O ja ja.

Kdaj ste zapustili Nabrežino?

Zadnji dan leta 1956, v Avstralijo pa sem prišel 4. februarja 1957.

Zato ste bili stari 22 let ...

Ja, zdaj bo od tega kmalu 70 let (se nasmehne). Tam smo se dobro znašli.

Zakaj ste izbrali Avstralijo?

S punco sem si želel ustvariti družino, tukaj pa te možnosti ni bilo. Zato sem šel pogledat, kako je tam, ali niso samo aboridžini in kenguruji. Avstralijo sem takoj vzljubil.

Zakaj si z dekletom nista mogla ustvariti družine v domačem kraju?

Preveč komplicirano je, da bi razložil. Oba sva imela službo, oba sva bila učitelja, a jaz sem si hotel ustvariti svoje življenje, moje življenje.

Kje ste učili, preden bi odšli v Avstralijo?

Samo en dan in pol sem bil učitelj. Tisti otroci niso bili za mene, zato sem šel k ravnatelju in mu rekel – oprostite, to ni zame.

Na kateri šoli je bilo to?

V Mavhinjah nekje. Potem sem leto in pol delal kot sekretar v Slovenskem dobrodelnem društvu v Trstu, dokler nisem šel v Avstralijo.

Ste šli sami?

Ne, prišel je tudi moj prijatelj, punca je ostala tukaj, sem ji pa kmalu rekel, naj pride. Denarja je bilo hitro dovolj.

Kaj ste delali?

Najprej sem v Genovi opravil izpit, da bi se lahko zaposlil na državni železnici v Avstraliji. A ko sem prišel tja, sem po pogodbi moral najprej trgati grozdje dva meseca.

Kje?

V Milduri. Delali smo pod soncem, bilo je 45 stopinj, vsi smo zboleli. Potem smo šli v Melbourne. Preden bi začel z delom na železnici, sem imel mesec časa. Vprašali so me, kaj znam delati, v Avstraliji se pač ne sedi na klopeh. Rekel sem, da je bil moj tata mizar. Našli so mi službo. Ko sem nato prišel v urad na železnici, sem ugotovil, da sem kot mizar imel petkrat višjo plačo. Uradnik mi je zato svetoval, naj ostanem tam, kjer sem bil prej. Takrat sem javil punci, naj se mi pridruži in po letu je prišla dol.

Ni imela pomislekov?

Ne. To je bila ljubezen. Poznala sva se že od malega, in ko sem jo po desetih letih vprašal za roko, mi je njena mama rekla: »Mi ti jo damo, in ko jo poročiš, si jo držiš.«

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.