Slovenski čudežni deček

Že od malih nog je bilo jasno, da je čistokrvni atlet, čisto preprosto. S hitro in enosmerno parabolo se je povzpel na vrh svetovnega tekmovalnega plezanja – tako balvanskega kot težavnostnega - in danes išče nove, vrhunske poti. Čas za prijeten klepet si je odščipnil na letošnji 10. izvedbi Festivala gorniškega filma v ljubljanskem Cankarjevem domu, ki se je zaključil pred dobrim tednom.
Domen, doma si iz Radovljice in že zgodaj je bilo jasno, da boš športnik. Kaj si počenjal pred začetkom plezalske kariere?
Moj oče je bil smučar in razvijal smuči, denimo karving, v Elanu, brat pa je bil vrhunski smučar, tako da sem večino časa v svojem otroštvu prebil na smučišču. Plezal je prijatelj, pa me je zanimalo, kako to gre, saj je o plezanju govoril samo dobro. Tako sem vedno več časa posvečal plezanju in vedno manj smučal, dokler nisem več stopil na smučke. Od takrat je minilo osem let. Plezanje je postalo tako dobro, da nisem pogrešal niti enega športa več.
Celoten intervju lahko preberete v jutrišnji (sobotni) tiskani izdaji našega dnevnika.