Priljubljeni Kokoš Trail

Preizkušnja, ki se vsako leto znova vije okrog Bazovice in po okoliških vzpetinah in spustih, privablja na vzhodni Kras okrog 600 tekmovalcev. Letošnja, osma izvedba, bo v nedeljo, 17. marca, nastopajoče na daljši (15 km in 600 m višinske razlike) in krajši (8 km 300 m višinske razlike) progi popeljala po še nepoznanih kotičkih tega dela tržaške pokrajine. Pogovorili smo se z idejnim vodjo in glavnim traserjem Stefanom Bevilacqua.

Začniva na začetku. Od kod ideja za tekmo v gorskem teku po okolici Bazovice?

Pogrešal sem tekmo v tem delčku Krasa. Tu redno tečem, tekel sem tudi s prijateljem, alpinistom Virgiliom Zecchinijem, kateremu tudi posvečamo tek. On je bil med začetniki gorskega teka pri nas in redno je treniral v okolici Bazovice. Všeč mi je bila tudi ideja, da bi organizirali tekmo, ki bi se vsakič vila po drugi trasi in tako prekinili monotonost nekaterih drugih tekem.

Za kakšno traso ste se odločili letos?

Že od prve izvedbe pa izbiram take, ki naj bi bile primerne za čim širšo množico ljudi. Niso ekstremne. V teh osmih letih smo izbirali različne težavnosti, vendar le enkrat smo tekmo preimenovali celo v »extreme«, glede na to, da je vključevala tudi plezalni del. Kljub temu je bila tekmovalcem všeč.

Letošnja značilnost je nedvomno spust, več ga je kot v prejšnjih izvedbah. Takoj po startu se bodo povzpeli na Kokoš, nato pa se spustili do Botača. V zaključku po vzponu na Steno pa sledi ravninski del. Zanimivost zadnjih kilometrov je tek med starimi jarki prve svetovne vojne, kjer bo trasa še kar tehnična. Ne bo lahko.

Razumem, da skušate tekače popeljati po še nepoznanih kotičkih tega dela Krasa.

Res je. Tako bodo tekači po spustu s Kokoši tekli mimo gročanskih ledenic, ob spustu z Male Gročanice pa mimo kalov pri Dragi. Pri Botaču bomo tudi prekoračili mejo, dvakrat bomo šli čez reko in se v Italijo vrnili za Botačem pri zapuščenem mlinu. Tu so jugoslovanske sile pazile na mejo, saj je meja tekla v bistvu po železniški progi. Mejni kamni to potrjujejo.

Trasa teče tudi čez zidani most, ki vodi čez Krvavi potok v delu, ko je ta nad zemljo. Mnogi ga niso poznali, saj je bil povsem poraščen, sam sem ga počistil in zdaj je vsem viden. Nahaja se sicer na nikogaršnji zemlji. Zgradili pa naj bi ga leta 1100, po njem pa je tekla solna pot. Začela se je tam nekje pri Miljah, od koder so sol nosili v Čičerijo. Po delčku solne poti bodo skratka tekli tudi na letošnji izvedbi, tudi ko se bodo vračali iz Botača in šli mimo Funferbergovega stopla. Skratka, zanimivo bo tudi za počasen sprehod, morda nedeljo kasneje z družino. To sam večkrat počnem.