»Živel je tod mizarjev rod«

Časi, ko je skoraj vsaka hiša v Solkanu imela mizarja, so žal že zgodovina. Na obrt, ki je kraju prinesla razcvet, pa tudi sloves, ki se je razširil daleč naokoli, danes spominjajo Mizarska ulica z obeležjem, narejenim po lesorezu solkanskega heroja Jožeta Srebrniča, in od 11. septembra tudi več kot desetletje dolgo pričakovani muzej.
Mojstrovine solkanskih mizarjev so bile poznane blizu in daleč. Sloveli so kot mojstri intarzije, rezljanih detajlov in politur. Njihovo pohištvo, ki se je štelo za zelo kakovostno, so izvažali celo na bližnji vzhod, veliko v Egipt. Tudi umetelno rezljano pohištvo, ki je krasilo beograjski kabinet tedanjega jugoslovanskega predsednika Tita je nastalo v solkanskih mizarskih delavnicah v sodelovanju s srbskimi rezbarji. Dvojnik tistega pohištva je stal v pisarni glavnega direktorja tovarne Meblo v Kromberku pri Novi Gorici. Kasneje ga je odkupil Goriški muzej.
Mizarska obrt je bila v Solkanu dobro razvita že v petdesetih letih 19. stoletja in je v posameznih obdobjih doživljala vzpone in padce. Ustanovljenih je bilo več mizarskih zadrug, zadnja leta 1948 in sicer Mizarska obrtna nabavna zadruga. Solkansko mizarstvo se je postopoma zlilo s tovarno pohištva, ki se je kasneje preimenovalo v Meblo. »Tudi te tovarne danes ni več in je le del zgodovinskega spomina, tako kot je del tega spomina tudi solkansko mizarstvo,« je v zgibanki, ki sta jo solkanska krajevna skupnost in Rezbarsko, intarzijsko in restavratorsko društvo Solkan (RIRDS) izdala ob odprtju mizarskega muzeja v Solkanu, zapisal zgodovinar Branko Marušič.
»Mizarji so v tistih časih delali po naročilu. Vsak kos pohištva so najprej po strankinih željah načrtovali, nato pripravili les, furnir in klej. Tudi brušenje in poliranje je bilo ročno. Spominjam se, da je moj oče narejeno pohištvo skrbno zavil v deke preden so ga naložili za prevoz. Spremljal je tudi prevoz do stranke. Nato ga je tam sestavil in skrbno preverjal, če je vse tako kot mora biti,« opisuje Jožko Markič, predsednik RIRDS, katero nadaljuje oziroma ponovno obuja izročilo zamrle solkanske obrti. V prostorih, kjer je nekoč delovala mizarska delavnica Maria Bitežnika, pri hiši se je po domače reklo pr' Šešetu, je RIRDS ob podpori solkanske krajevne skupnosti uredil mizarski muzej. Nahaja se tik ob solkanskem pokopališču. »Takrat so v tem prostoru imeli pet bankov - mizarskih miz,« razlaga Markič, ki je vešč starih mizarskih izrazov. Sam jih je namreč ogromno zbral in tudi zapisal, se pravi, da nastaja ob muzejski tudi dragocena zbirka t.i. nesnovne dediščine, ki so jo zapustili tedanji lesarski mojstri. V muzeju so prikazane vse faze izdelave pohištva, ki so potekale znotraj mizarske delavnice, v njem pa so svoj prostor končno dobili tudi člani omenjenega društva. Na ogled so mizarske mize, skobelniki, žage, merila, furnir, stiskalnice, pa tudi katalogi, skice in obrtno dovoljenje iz leta 1910 …