»Opravičila za vse gorje in bolečine nismo še dobili«

Združenje Zveze borcev za vrednote NOB Nova Gorica je v soboto organiziralo spominsko slovesnost ob 80-letnici zaprtja ženskih zaporov na Kostanjevici s polaganjem venca pred spominsko ploščo na steni samostana. Kot je ob tej priložnosti poudarila Ingrid Kašca Bucik, predsednica omenjene organizacije, so zapornice tu živele v izjemno težkih razmerah, ki si jih v današnjih časih mnogi sploh ne morejo predstavljati. »Ta zgodovina zato mora ostati del naše zavesti,« je izpostavila. Slavnostna govornica dogodka, pisateljica Darinka Kozinc, pa je opozorila, da kljub sobivanju v Evropi in sodelovanju od italijanskih sosedov Slovenci še vedno niso dobili opravičila za vse gorje in bolečine.

Od decembra 1942 do marca 1943 se je na Primorskem v partizansko vojsko vključilo kar 1500 Primorcev. To je zelo vznemirilo italijanske fašistične oblasti, ki so se na dogajanje ostro odzvale z različnimi ukrepi, s katerimi so hotele zatreti partizansko gibanje in se maščevati nad civilnim prebivalstvom, ki je to gibanje podpiralo. »Najhujši ukrepi proti civilistom so se začeli v južnem delu Primorske, ki je sodila v Reško pokrajino, kjer so italijanske oblasti že od marca 1942 požigale hiše, nato pa cele zaselke, pobijale ljudi in jih preganjale v internacijo po vsej Italiji. Najbolj so bili na udaru svojci in sorodniki partizanov ter družine, ki so kakorkoli pomagale upornikom s hrano in potrebščinami. Poleti 1942 se nasilje nad civilisti razširilo tudi na osrednji del Primorske, še zlasti so se želeli upornike prizadeti posredno preko njihovih družin. Začele so se množične aretacije družinskih članov, za katere je začelo primanjkovati mest v obstoječih zaporih,« je poudarila Darinka Kozinc. Tako so odprli tudi ženski zapor na Kostanjevici. V preurejene samostanske celice so začeli množično voziti ženske in tudi otroke proti koncu oktobra in v novembru 1942.

Zaprti tudi otroci in dekleta

»Med njimi so bile tudi aktivistke, od koder so jih vodili na zaslišanja, ki so bila običajno pospremljena s poniževanjem in mučenjem, tako psihičnim kot fizičnim. Zapor na Kostanjevici je sprejel naenkrat okrog 150 zapornic, med njimi so bili tudi otroci, celo mlajši od treh let, in kar nekaj mladoletnih deklet. Najstarejša upornica je štela 80 let,« je spomnila pisateljica. Zaradi natrpanosti zapora so 25. februarja 1943 nekatere zapornike izpustili, po njenih navedbah predvsem noseče ženske, matere z dojenčki in dečke mlajše od 15 let. Zapornice so bile brez kurjave, spale so na pogradih, na slamnjačah, pokrite z vojaškimi odejami. Nadzorovali so jih policisti in karabinjerji, veliko jih je zbolelo, tudi hrana je bila enolična. Na dvorišče so smele za zelo kratek čas. Domačini so spletli neverjetno mrežo solidarnosti, saj so za zapornice začeli pripravljati pakete s hrano, oblačili, zbirali so celo denar. Duhovno oskrbo so zapornicam nudili bratje frančiškani. Vrata zapora so se za ženske zapornice na Kostanjevici odprla šele 10. septembra 1943, torej dva dneva po kapitulaciji Italije, ocenjuje pa se, da je bilo med oktobrom 1942 in septembrom 1943 v njem zaprtih okrog 400 žensk.

»Kljub sobivanju v Evropi in sodelovanju od naših sosedov nismo dobili opravičila za vse gorje in bolečine, ki so jih izvajali nad našimi predniki,« je opozorila Kozinčeva in še posebej izpostavila, da do opravičila ni prišlo niti v času, ko vojne ni bilo več. Po njenih besedah bi bilo pošteno in korektno, da bi se italijanska javnost, tudi v luči skupne EPK 2025, seznanila z zločinom, ki se je v tem času izvajal nad Slovenci zgolj zato, ker so želeli in hoteli ostati Slovenci. »Tega očitno še nočejo sprejeti. To se je dogajalo 80 let od tega, še ne tako dolgo nazaj, prič, ki so doživele ta čas zatiranja in nasilja, skoraj ni več. Ostajajo pa zapisi, pričevanja in spominska tabla na steni samostana na Kostanjevici,« je poudarila Darinka Kozinc.