Ponedeljek, 04 marec 2024
Iskanje

»Otroke danes preveč porivamo v vrstniške odnose«

Z vodjo centra Podaj Roko Saro Pipan smo se pogovarjali o obdobju mladostništva, težavah današnjih najstnikov in o tem, kako naj starši okrepijo svoje odnose z njimi

Gorica |
29. nov. 2023 | 6:25
Dark Theme

V Centru Podaj Roko v Novi Gorici se z nudenjem pomoči ljudem v stiski v okviru zaposlitve, psihosocialne prakse in prostovoljstva že osem let ukvarja Sara Pipan, specializantka gestalt psihoterapije, magistrandka psihoterapevtske znanosti na Univerzi Sigmunda Freuda v Ljubljani in magistrandka psihosocialnega svetovanja na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici. Z njo smo se pogovarjali o najstnikih, njihovih težavah, medvrstniškem nasilju in vlogi družabnih omrežij, pa tudi o tem, kako naj starši okrepijo svoje odnose z najstniki.

Kako naporno je danes obdobje najstništva?

To je res viharno obdobje tako za najstnika kot za njegove starše in vse pomembne osebe, ki so vključeno v najstnikov razvoj. Zdi se mi, da smo se znašli v družbi, kjer otroke porivamo v vrstniške odnose, torej v odnose z vrstniki. Včasih so imeli otroci veliko več odnosov s starejšimi. A zavedati se moramo, da odnosi najstnikov s svojimi vrstniki niso brezpogojni. Tu velikokrat uporabim prispodobo, da v tem primeru slep slepega vodi. Najstnik namreč najstniku ne more biti opora, ne more mu dati brezpogojnega sprejemanja in vrednosti, saj je to hrana, ki jo dobimo v odnosih s starejšimi. Naj uporabim še eno prispodobo: vsi bi radi jedli čokoladke in piškotke, a če je naše telo lačno hranljivih snovi, torej lačno hrane, si bomo s temi priboljški naredili škodo. Enako je z najstniki in njihovimi odnosi. Pa daleč od tega, da prijateljstva ne bi bila pomembna. Naj poudarim še, da je za grajenje kakovostnih odnosov vedno potreben čas. Odnose gradimo tako, da vanje vlagamo dan za dnem, tako kot pri karieri.

Pa se starši tega zavedajo?

Mislim, da se starši tega razumsko zavedajo, praksa pa je lahko nekaj povsem drugega. Verjamem, da ima vsak starš svojega otroka rad. In da vse, kar naredi, naredi v dobri veri, da bo to dobro za otroka. Ne verjamem, da starši, ko se odločajo za službe in kariere, delajo to zase, temveč tudi v želji, da bo otrok na ta račun preskrbljen, da bo imel več. A včasih je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Kar na koncu ostane, pa so vendarle odnosi, ne materialne dobrine.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava