Tvegajo, da bi šle veščine v pozabo

Gradbeni sektor na Goriškem je danes v precej boljšem stanju kot pred nekaj leti, vendar ga ob rasti dejavnosti vse bolj zaznamuje pomanjkanje usposobljene delovne sile. Po podatkih goriškega gradbeniškega sklada (Cassa Edile) so se od leta 2021 število prijavljenih delavcev, plače in drugi kazalniki povečali za približno 40 do 45 odstotkov. K rasti so pomembno prispevali javni projekti, Nacionalni načrt za okrevanje in odpornost (NOO) ter program GO! 2025. Hkrati je strožji nadzor nad prijavljeno delovno silo zmanjšal obseg sive ekonomije, za Primorski dnevnik pojasnjuje direktorica goriškega sklada za gradbene delavce in gradbene šole Formedil Giulia Castellan.

Težje je prikrivati številke

Pomembna sprememba je bila uvedba preverjanja ustreznosti prijavljene delovne sile glede na obseg gradbenih del (v it. verifica della congruità della manodopera edile), ki je začelo veljati konec leta 2021. Sistem preverja, ali število prijavljenih delovnih ur ustreza vrednosti in vrsti projekta, zaradi česar je težje prikrivati dejanski obseg dela. »Prijave so zato danes precej bolj realne,« pravi Castellan.

V sklad je trenutno vpisanih okoli 320 podjetij, vendar se podatek precej spreminja. Več kot polovica je namreč podjetij s sedežem zunaj pokrajine ali dežele, ki se v sklad vključijo, ko na Goriškem izvajajo večmesečna gradbena dela.

Kljub pozitivnim kazalnikom ostaja največji problem pomanjkanje izkušenih in specializiranih delavcev. Generacija, ki danes odhaja v pokoj, s seboj odnaša znanja, ki jih mlajši pogosto ne prevzemajo. Posebej iskani so usposobljeni delavci za zahtevnejša dela in dobri vodje gradbišč. Ti so tako potrebni, da jih podjetja pogosto pridobivajo neposredno od konkurence.

Podobno velja za tehnični kader. Zanimanje mladih za poklic geometra se po letih upadanja sicer ponovno povečuje, vendar med šolanjem in pridobitvijo izkušenega strokovnjaka mine več let. »Morda bi bilo smiselno razviti bolj praktično usmerjene in krajše izobraževalne programe za vodje gradbišč in druge tehnične poklice, ki bi bili tesneje povezani s potrebami podjetij,« meni Castellan. Problem po njenem ni le kadrovski, temveč tudi družbeni, saj gre za vprašanje ohranjanja znanja. Takšne spretnosti se prenašajo predvsem z opazovanjem, delom in izkušnjami. Če jih ne bo imel kdo prevzeti, bodo postopoma izginile.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.