NOVA VLADA - Dogovor G5Z z Ligo? (Aleksander Koren)

Analitiki se sprašujejo, ali je možen vladni dogovor med Ligo in Gibanjem 5 zvezd. Še pred nedavnim bi bilo kaj takega nepredstavljivo, a je volilni cunami zamajal marsikatero prepričanje. Dogovor z Ligo bi bil za Di Maia najbrž celo logičen. Za gibanje, ki je svojo podobo gradilo na surovi kritiki establišmenta, neomadeževanosti in moralni superiornosti, predstavlja poroka z Ligo najmanjšo možno kontaminacijo s »starim svetom«, saj je Salviniju uspela poteza, da je s popolno spremembo narave svoje stranke in njenih gesel zakril preteklost finančnih malverzacij, prilagajanja rimskim razvadam in razmeroma slabega vladanja na državni ravni v preteklih dveh desetletjih. Je torej za ideološko neopredeljenega volivca G5Z najbolj sprejemljiv med možnimi partnerji.
Salvini bi z dogovorom dokončno odstranil s političnega prizorišča prej nenadomestljivega, zdaj pa že kar motečega zaveznika Silvia Berlusconija in lahko začel s prevzemom njegove stranke Naprej Italija (nebolečim ali sovražnim, je še vprašanje), da bi se uveljavil kot »lider maximo« združene desnice. Operacija ni enostavna, ker bi zamajala trdnost regionalnih vlad, v katerih Liga in Berlusconijevi pristaši navidezno složno sodelujejo. Farsa okrog predsedniškega kandidata desnosredinske koalicije v naši deželi, kjer je Liga drug za drugega spodnesla vse Berlusconijeve predloge, kaže na njen povečan vpliv znotraj koalicije, a vprašanje je, ali ima mladi lider dovolj moči, da razdre dolgoletno zavezništvo na državni ravni. In seveda je tu še težava, da bi moral Salvini v tem primeru prepustiti Di Maiu vlogo premiera, vlada pa bi imela v parlamentu zelo šibko večino.
Kaj pa vladni program? Strokovnjaki ugotavljajo, da razlike med Ligo in G5Z niso nepremostljive. Glede migrantov, ki ne volijo, bi se zlahka dogovorili, v imenu »višjih interesov«, ki jih zahteva kompromis, pa bi oboji lahko razvodeneli svoje predvolilne obljube. Zakon Fornero zdaj že nihče več ne ukinja, temveč le še spreminja (to je počenjala že prejšnja vlada), različne subvencije za brezposelnost pa so tako in tako vsebovali programi vseh strank. Če davkov ne bo mogoče kar tako spektakularno znižati, bo kriva Evropa. In ravno Evropa je ključno vprašanje. Bi takšna vlada sodelovala pri njenem nemško-francosekm poglabljanju ali bi se temu odpovedala in se opredelila za pot v postopno razgradnjo skupnega projekta?