CASAPOUND - Na poljih ignorance (Aljoša Fonda)

Danes teden bo v mestu žal napeto. Dan pred prihodom italijanskega predsednika republike Sergia Mattarelle bo po Trstu korakala večja skupina neofašistov, ki bo s svojimi mrkimi zastavami in gesli proslavila stoletnico konca prve svetovne vojne ter prihoda italijanskih oblasti v te kraje. Gre za ekstremistično in nasilno gibanje, ki se navadno uvršča med dnevne novice predvsem zaradi napadov in izpadov, ki z demokracijo nimajo nič skupnega. Pred nekaj tedni so pripadniki gibanja CasaPound v Apuliji s palicami napadli udeležence protifašistične manifestacije, zatem so med drugim naskočili še neke migrante ter evropsko poslanko in njenega sodelavca. To je le en primer. Evropski parlament je (tudi z ozirom na njih) predvčerajšnjim pozval k prepovedi neofašističnih strank v Evropski uniji. V Italiji imamo sicer zakon, ki jih že prepoveduje, a ga je očitno težko izvajati. Grobo poenostavljeno: če v simbolu nimaš fašistične butare in v statutu ne omenjaš izrecno Mussolinija, lahko sodeluješ na volitvah. In prirejaš sprevode.
Jasno je, da velika večina Tržačanov gibanja CasaPound ne mara in da ga napovedani shod moti. Nikomur (ali skoraj nikomur) se ne toži po temnih letih političnih spopadov in pretepov. Že od samega začetka pa se je postavilo vprašanje, kako reagirati. Vsedržavno združenje partizanov, sindikati (Cgil, Cobas in drugi), komunisti, razne organizacije in združenja so začeli pripravljati protidemonstracijo, ki bo v soboto potekala sočasno s shodom neofašistov. Jasno in glasno hočejo pokazati, na kateri strani je Trst. Miroljubno, dodajajo organizatorji, saj je nasilje tipično za fašistične razbijače in ne za demokratično družbo. Vse verske skupnosti in nekatere stranke pa trdijo, da bi morali skrajneže preprosto ignorirati.
Obe stališči je treba spoštovati. Po eni strani vemo, da je to stranka, ki je na parlamentarnih volitvah zbrala borih 0,9 odstotka glasov (sorodna Forza Nuova pa slabih 0,4 odstotka), zato so prav provokacije, kakršna je tržaška, predvsem sredstvo za opozarjanje nase. To je skrajno desničarska podrast, katere pripadniki se na koncertih zabavajo tako, da se med seboj tepejo s pasovi; kulturna raven je pač ta. Nekateri torej menijo, da bodo po shodu (in skrivnostnem večernem koncertu) nezaželeni gostje pač odšli in da bomo nanje čim prej pozabili. Morda pa le ni tako: v Gorici, kjer so shod priredili pred tremi leti, imajo neofašisti zdaj svoj sedež. Tam delijo kruh revnim in skušajo nabirati konsenz. Liga, vladna stranka, pa se je z njimi že spogledovala.
Ne bo mogoče jih ignorirati. Izjave, stališča in vesti o shodu se že več tednov vrstijo dejansko vsakodnevno. Ne bodo šli mimo neopazno. Ulice bodo ob njihovem pohodu lahko vsekakor prazne, a to bo učinkovito le v kombinaciji z množično in pisano protidemonstracijo, polno življenja, kakršno želijo antifašisti. Prav je, da Tržačani jasno izpričajo odpor do fašizma, rasizma, diskriminacije, nestrpnosti in sovraštva, s katerimi fašisti (v različnih odtenkih črne barve) slepijo ljudstvo, srd obubožanih in razočaranih pa usmerjajo v grešne kozle – zlasti v tujce.
Problem pa ni le tisti odstotek volivcev. Gre za kulturno vprašanje; sovraštvo in nestrpnost poganjata na poljih ignorance. Ko ljudje ničesar ne vedo in slepo zaupajo najglasnejšim političnim kričačem; ko berejo le objave na facebooku in se knjigam niti ne približajo; ko nasedajo psevdo filozofom, psevdo ekonomistom in psevdo zdravnikom, ki svoje revne vsebine marketinško prodajajo po spletu; takrat je manipulacija množic veliko lažja. Kajti znanje osvobaja.