Delovna mesta so, ampak kakšna?

Slika, ki so jo predstavili kadri sindikata CGIL za Tržaško, ni optimistična. Problem, smo slišali, ni, če je delo ali ga ni, problem je, kakšno je. Rado se ponavlja, da je delovnih mest dovolj, če hoče človek le delati. Pri tem je tarča komentarjev zelo pogosto moja generacija, mladi, ne da bi se to kategorijo točneje definiralo. »Mladi nočejo delati, mladi so preveč leni.«

Problem pa je drugje. Nihče ne zanika dejstva, da obstajajo delovna mesta. Kazalniki - ki načrtno zaobjemajo vse in še več - ne lažejo. Ampak o kakšnih delovnih mestih govorimo? Iz podatkov CGIL izhaja, da so na Deželi FJK v zadnjih letih početverili količino delovnih mest, ki jih zapolnijo s sila prekarnim agencijskim delom. Mesta krijejo s kratkoročnimi pogodbami, ki jih podpisujejo kvalificirani ljudje v upanju, da jim bo uspelo si izboriti stalno zaposlitev. Ti stalni zaposleni pa delajo v sklopu pogodb, ki jih že leta ne obnavljajo.

Novi zakonik o javnem naročanju odpira vrata še bolj prekarnim pogojem na lepih in pomembnih, a že majavih področjih (v vzgoji, kulturi in sociali). Zmaga itak najnižja ponudba, reforma pa omogoča še nižje ponudbe in zapečati pravico podjetnikov, da zaposlenim ne nudijo sektorju primernih pogodb. Problem mladih ni, da nočemo delati. Nočemo delati pod temi pogoji. Italijanski človeški kapital - in Italija - potrebuje spremembe na bolje. Hiša iz kart italijanske ekonomije ni večna, delavci iz Gane pa je ne bodo zgradili na novo.