OKROŽJA: Ta logika ni logična

Uf, komplicirano. A vseeno poskusimo razložiti, kaj so sklenili v Rimu in zakaj se Slovenci v Italiji ne moremo strinjati.

Najprej je treba vedeti, da je italijanski parlament leta 2001 izglasoval zakon – pravimo mu zaščitni – kjer piše, da morajo pravila o volitvah v poslansko zbornico in senat olajšati izvolitev pripadnikov slovenske manjšine. Nič drugega ne piše. Zakonodajalec naj rešitev najde po lastni iznajdljivosti.

Pravila o volitvah v parlament so nazadnje temeljito spremenili leta 2017. Takrat so sklenili, da bodo volivci del senatorjev in poslancev izvolili po preprostem načelu sorazmernosti: vsaki stranki pripade tolikšen delež sedežev, kolikršen je bil delež glasov. En del senatorjev in poslancev pa se izvoli na britanski način: država je razdeljena na več okrožij, v vsakem okrožju je izvoljen en sam kandidat – tisti, ki prejme največ glasov. Določilo iz zaščitnega zakona so upoštevali tako, da so pri oblikovanju okrožij pogledali, v katerih občinah živijo Slovenci in te občine v senatnem delu spravili pod isto streho in v poslanskem delu držali čim bolj skupaj.

A septembra letos je večina volivcev na referendumu sklenila, da se število poslancev zmanjša s 630 na 400 in število senatorjev s 315 na 200. Posledično je vlada morala na novo izračunati, koliko poslancev in senatorjev se izvoli po načelu sorazmernosti in koliko po britanskem sistemu.

Iz izračuna je izšlo, da mora vlada ozemlje italijanske države razdeliti na 174 poslanskih in 74 senatnih večinskih okrožij. Deset izvedencev ni imelo lahkega dela, ko je po atlasu risalo meje okrožij. Upoštevati so morali več parametrov, ki jih postavlja zakon, in tudi določilo, ki omenja slovensko manjšino na severovzhodu države.

Pri določanju, kod naj tam teče meja velikega senatnega okrožja, niso dosti pomišljali, saj je Furlanija - Julijska krajina postala eno samo večinsko okrožje. Pri razdelitvi dežele na tri manjša poslanska okrožja pa so morali najti način, da bodo ugodili »slovenskemu« parametru.

Skovali so rešitev, da se v eno okrožje vključi vse občine, ki so bile del ukinjenih pokrajin Trst in Gorica. Toda na seznamu 32 občin, kjer priznano živijo Slovenci, jih je največ, kar 21, ravno na Videmskem. Res je, da so to praviloma manjše občine, a popolna izključitev beneškega življa – vključno s Špetrom, kjer deluje dvojezična šola – upravičuje pripombe.

Še zlasti sporen je argument, s katerim je skupina desetih izvedencev pospremila svojo odločitev. Zapisali so, da je v takem okrožju zaobjetih 90 odstotkov prebivalstva občin, kjer živijo Slovenci. ?!?.

Tudi to je treba razložiti in uporabili bomo absurden primer. Slovenski parlament bi po tej logiki lahko sklenil, da predsednika Slovenije bodo odslej izbrali občani glavnega mesta Argentine, saj ima Buenos Aires, kjer živijo tudi nekateri Slovenci, tri milijone prebivalcev, ko pa jih ima Slovenija le dva milijona.

Skratka, eksperti so prepričani, da je v »slovensko« okrožje dovolj vključiti Trst in Gorico, ker tam živi največ ljudi. A spregledali so, da niso vsi meščani Trsta in Gorice Slovenci, pač pa le manjši del.

No, če je ključ za olajšano izvolitev slovenskih kandidatov zgolj oblikovanje ustreznih okrožij, potem bi bilo dobro, da v parlamentu ta vladni predlog spremenijo. Najbolje bi sicer bilo, da se zamenja kar ves volilni zakon, a tu ni soglasja ne med strankami v Rimu ne znotraj manjšine.

Uf, to pa je zapleteno.