PUTINOVA RUSIJA: Izmaličena denacifikacija

»Večja je država, bolj napačen in krut je njen patriotizem.«

Stavek je napisal veliki ruski pisatelj Lev Nikolajevič Tolstoj, katerega eno najbolj znanih del je še vedno zelo aktualen zgodovinski roman Vojna in mir, čeprav je slednji ambientiran v času Napoleonovih vojn med francosko invazijo Rusije, v začetku devetnajstega stoletja. A v bitki pri Borodinu, kjer je ruske čete vodil general Kutuzov, so bili Rusi napadeni. Napadalci so bili Francozi. In glej ga zlomka, umetnik Franz Roubaud, ki je naslikal znamenito Panoramo Borodinske bitke, ki je na ogled v moskovskem muzeju, je bil Francoz. Umetniško šolo je obiskoval v Odesi, ki je bila od vedno evropsko kozmopolitsko mesto.

Nedaleč od Odese, v Krivoj Rogu, se je dobro poldrugo stoletje kasneje rodil zdajšnji (vojni) predsednik Ukrajine, štiriinštiridesetletni Volodimir Zelenski, ki je odraščal v rusko govorečem jugovzhodnem delu države, preden je odšel na študij prava na kijevsko narodno ekonomsko univerzo. Nedaleč od Krivoj Roga leži ob Azovskem morju Mariupol, ki je za ruskega predsednika Vladimirja Putina leglo nacističnih skrajnežev. Mesto, ki nosi ime po Mariji, krčevito branijo ukrajinski borci, med katerimi so tudi pripadniki razvpitega skrajno desničarskega bataljona Azov, ki je bil še lani v vseh vodilnih zahodnih medijih označen kot neonacističen, fašističen in izrazito problematičen. Leta 2019 je New York Times bataljon Azov označil za »ukrajinsko neonacistično paravojaško organizacijo«, pred kratkim pa je isti časnik o njem poročal zgolj kot o »enoti ukrajinske nacionalne garde«. Zelenski, ki fašist ni (ukrajinski predsednik je judovskega prekla in njegov dedek se je bojeval v Rdeči armadi proti nacistom, njegove stare strice pa so ubili nemški okupatorji), je oportunistično sklenil pakt s hudičem.

Ruska invazija je pravzaprav združila ukrajinski narod. Gre za domovinsko vojno. Podobno tisti, ki jo ob vsakem 9. maju, ruskem Dnevu zmage, na moskovskem Rdečem trgu slavnostno poveličuje Vladimir Putin. A tisto je zgodovina. Rusija je bila takrat napadena. Zdaj pa se je umazala v vlogi okupatorja. Negativne posledice na ukrajinsko-ruske odnose bodo dolgoročne. Mimo bo moralo najmanj nekaj generacij. Podobno kot na Balkanu.

Kremelj, ki je »posebno vojaško operacijo« v Ukrajini upravičil z denacifikacijo ukrajinskega naroda, se pravzaprav sam poslužuje nacističnih metod, saj zanika obstoj ukrajinskega naroda, jezika ter kulturne dediščine. Tako daleč niso šli niti nacionalistični veljaki na območju nekdanje Jugoslavije. V Evropi je obstoj nekega naroda nazadnje zanikal Adolf Hitler.

Težave z neonacističnimi skrajneži ima tudi Putin pred svojim pragom. Pravzaprav se jih poslužuje za svoje krvave posle. Daleč najbolj znana skupina je seveda Wagner, ki je dobila ime po Hitlerju najljubšem skladatelju. Ustanovitelj Putinove neuradne vojaške garde, nekdanji specialec, podpolkovnik Dmitrij Valerijevič Utkin, naj bi bil odkrit neonacist, njegovo telo je pokrito s tetovažami z nacističnimi motivi. Putin najraje bere ruskega filozofa Ivana Iljina, velikega občudovalca Mussolinija in Hitlerja. Od leta 2014 so Iljinova dela obvezno čtivo za člane Putinove vladajoče stranke Enotna Rusija. Nič čudnega, da se tudi na ruski strani v Donbasu borijo pripadniki skrajno desnih skupin (italijanske obveščevalne službe imajo že pod drobnogledom člana fašistične Forze nuove Cocca in Palmerija).