Rebulove besede in misli so še aktualne

Stoletnica rojstva pisatelja Alojza Rebule je prav gotovo priložnost, da se njegovo delo ovrednoti. Tako je razmišljal Primož Sturman, ki je najbolj zaslužen za to, da je pri ljubljanski založbi Beletrina izšel ponatis Rebulovega romana Senčni ples. Delo, za katerega je prispeval spremno besedo, so krstno predstavili v ponedeljek v Peterlinovi dvorani v Trstu, na zadnjem večeru letošnje sezone Društva slovenskih izobražencev.

»V zadnjih letih je bil Rebula poznan predvsem kot krščanski mislec, a želel sem, da se tudi na osrednjeslovenski sceni spet pojavi kot pisatelj,« je izpostavil Sturman, s katerim se je pogovarjal Martin Brecelj. Ponatisnjeni roman je zadnji, v katerem je zaznati veliko eksistencialno krizo, ki jo je Alojz Rebula čutil, dokler se ni dokončno odločil za krščanstvo.

Sturman je pisatelja osebno spoznal v zadnjih letih njegovega življenja in ga rad obiskoval. »Ni me nagovoril le kot pisatelj, ampak tudi kot človek. Imel je posluh za vsakdanje stvari,« je izpostavil. Pojasnil je, da je eden od Rebulovih najbolj znanih romanov, V Sibilinem vetru, relativno pred kratkim doživel ponatis, zato so se raje odločili za Senčni ples, ki je sicer njegovo najbolj izdajano delo (Beletrinina izdaja je že četrta). Stopil je v stik z založbo, ki je odkupila pravice, knjiga pa je pristala na mizi urednice Tine Vrščaj, ki je »ponosna, da se je lahko ukvarjala z njo«.

»Postavilo se je vprašanje, kako ravnati z njegovim jezikom,« je izpostavila urednica romana, ki je prvič izšel leta 1960 pri Slovenski matici, in pojasnila, da so se odločili, da iz romana brišejo predpreteklik, vse ostalo pa ostaja praktično enako. Priznala je, da Rebulo odlikuje bogastvo jezika, ker ga je črpal iz mnogih jezikov. Sturman pa je Rebulov slog označil za tako melodičnega, da ga lahko primerjamo s pesmijo v prozi.

O likih sodi bralec

Protagonist romana je Silvan Kandor, ki se po smrti žene preseli v Trst, kjer se zaposli v šoli. Odlika knjige je po mnenju avtorja spremne besede tudi ta, da Kandor ne sodi pretirano drugih likov in tako pusti prostor bralcu, da si sam ustvari mnenje o njih.

Z romanom se lahko tudi bralce v Ljubljani spomni, da na Tržaškem še živijo Slovenci, kljub vsemu, kar so doživeli, je poudaril Sturman. Ta roman bi zato lahko imel dvojno vrednost, saj nekomu iz Slovenije, ki že pozna tržaško okolje, odstre neko tančico iz prejšnjega stoletja, drugim pa to okolje predstavi.

Brecelj je želel Senčni ples primerjati s Sturmanovim romanom Enajst mesecev žitne kave. »Skupni imenovalec ‘obrobne’ literature je, da obravnava tematiko narodnosti, ki se ji ne sme odpovedati,» je dejal Sturman, ki pa se z Rebulo ni želel primerjati.

Če hočemo Rebulo brati in razumeti, ga moramo tudi posodobiti, je prepričan Stur-man, njegova dela pa lahko nagovorijo današnjega bralca, tako kot je na primer Bartolov Alamut postal aktualen po letu 2001. Zakaj ne bi imeli čez 20 let še novega ponatisa, se je vprašal Sturman in izrazil željo, da bi bilo delo, ki je bilo doslej prevedeno v srbohrvaščino in italijanščino, deležno še kakšnega prevoda.