Prevajanje: od organika do ludoteke

Pošljite nam svoje jezikovne dileme

Dragi bralci, vabimo vas k soustvarjanju tedenske jezikovne rubrike. Svoje jezikovne dvome nam pošljite na spodnji naslov. Na vaša vprašanja bo odgovarjala jezikovna svetovalka in članica Slorijeve Delovne skupine za slovenski jezik Andreja Kalc.

jezik@primorski.eu

Pozdravljeni,

zelo me jezijo in tudi nasmejijo italijanske besede, zapisane s slovenskimi črkami in v slovenski obliki: organik, refekcija, ludoteka, hemeroteka. Kaj porečete? Se vam lepo zahvaljujem za mnenje!

Zbrali ste za celo malho jezikovnih kotičkov. Odgovor tiči že v vašem vprašanju. Na vašo pobudo se po kar dolgem nizu jezikovnih dopisnic, posvečenih sklanjanju italijanskih imen in priimkov, hvaležno vračamo k železni temi: k pojavom slovensko-italijanskega jezikovnega stikanja.

Tako napol podomačene besede iz tujih jezikov – oziroma pri nas večinoma kar iz italijanščine ali vsaj posredno preko nje – niso prav nič sporne, ko postanejo del pogovornih kodov: pokrajinsko pogovornega jezika, narečij itd. Težava vašega seznama je namreč njegov izvor: besede ste gotovo prebrali v uradnih dopisih in takih besedilih, ki so namenjena javni objavi. Ta pa morajo biti zapisana v knjižnem jezikovnem kodu in služiti predvsem nedvoumnosti torej razumljivosti, naštete besede pa tema uporabnima, praktičnima kriterijema nikakor ne zadostujejo.

Italijanski samostalnik »organico« ima kar nekaj pomenov (tudi kot pridevnik), toda v slovenskih besedilih se zelo ponesrečena oblika organik pojavlja izključno v tem smislu: »Il complesso dei ruoli e del personale di un ufficio, di un'amministrazione, di un'azienda.« Torej zanj lahko uporabimo različici osebje ali zaposleni, morda celo število zaposlenih, odvisno od konteksta tudi kader. Če bi Slovenec, ki ne zna niti besedice italijansko, prebral besedo organik, bi pomislil na kako novo pripravo za kuhinjsko kompostiranje, ob besedi refekcija pa bi bile asociacije lahko še bolj oddaljene od resničnega pomena. V Verbinčevem slovarju tujk seveda najdemo geslo refektorij, in prav tako ga lahko najdemo v SSKJ2 ter Pravopisu predvsem s pomenom samostanska jedilnica. Morda bo že to zadosten namig, da bomo v trenutku, ko se bo življenje spet zapeljalo v običajne tire, za »reffettorio scolastico« raje uporabljali vsakdanjo in vsem razumljivo šolsko jedilnico ali pa samo jedilnico, kot nam bo pač narekovala naša sporazumevalna potreba.

Skovali in uporabljali smo videoteko in diskoteko, zakaj ne bi torej imeli tudi ludoteke? Preprosto zato, ker beseda v slovenščini ne obstaja in je kot prejšnji dve zavajajoča. Zanimivo je, da se je nekje do leta 2007 sramežljivo uveljavljala delno po domače tvorjena igroteka. Najdemo jo celo v nekaterih prosto dostopnih prevodnih korpusih, ki nam za italijansko definicijo »servizi di ludoteche, ovvero servizi di animazione ludica« ponujajo tole rešitev: storitve igrotek, in sicer storitve igralnih animacij. Vendar moramo te namige spregledati, ker je dobra stara igralnica povsem ustrezna, in nima samo negativnega prizvoka (kot sinonim za casino in druge prostore z igralnimi avtomati), igroteka pa je potonila v pozabo. Ko potrebujemo bolj definirane izraze, imamo na voljo še mediateko in izposojevalnico igrač. Če nekje ponujajo oboje, pa nas bo gotovo rešila zveza igralnica in izposojevalnica. Kdo ve, morda pa bo napredno zamisel »ludoteche« povzel tudi slovenski svet in čez nekaj časa tudi izraz ne bo več problematičen.

Mediateke poznajo tudi sodobne slovenske knjižnice. Toda pozor, to nas ne sme zavesti, kajti italijanska »emeroteca« po drugi strani v slovenščini ne obstaja: največkrat bo v knjižnicah prostor, namenjen zbiranju časopisov in branju, označen kot časopisni oddelek ali kar periodika.