Vejica, slovenskih fantov grob

Pošljite nam svoje jezikovne dileme

Dragi bralci, vabimo vas k soustvarjanju tedenske jezikovne rubrike. Svoje jezikovne dvome nam pošljite na spodnji naslov.
Na vaša vprašanja bodo odgovarjali jezikoslovke in jezikoslovec SLORI-jeve Delovne skupine za slovenski jezik Matejka Grgič, Andreja Kalc, Maja Melinc Mlekuž in Damjan Popič.

jezik@primorski.eu

Preden avtor razloži, čemu tako dramatičen naslov, le pojasnilo, zakaj se ukvarjamo prav z vejico. Vprašanje je tokrat prišlo iz čisto zasebnih krogov, češ, Popič, a je res treba tol’ko vejic v SMS-u?! Da je čisto pretirano, pravijo prijatelji, celo moteče!

Težko rečem, ali imajo prav ali ne; vem le, da je vejica v slovenščini prav posebno nadležna – od tod tudi naslov današnjega prispevka, ki pa je zavajajoč: vejica ni problematična zgolj pri mladini (kot to velja za rano uro), temveč je veliki izenačevalec – vse nas druži obupavanje nad njo, ne glede na starostno, geografsko ali religiozno pripadnost. Vejica je v resnici šiba, ki mlati vsepovprek, brez vsake diskriminacije ali ideologije. Posledično je za tiste, ki z vejico vendarle znajo ravnati (ali pa tako vsaj mislijo), to močno retorično orožje – bog obvaruj siromaka, ki se na Twitterju pregreši zoper stavo vejice, če pa je še politik, je javna kritika neizbežna. V nadaljevanju izpostavljamo zgolj en, zelo vljuden primer, pri katerem uporabniki Twitterja znanega slovenskega politika, ki ga ne bomo imenovali, izobrazijo o rabi vejice.

Drugi primeri, usmerjeni zoper politike, so nekoliko bolj neposredni, da ne rečemo militantni.

A da ne bomo govorili tjavendan, mi dovolite, da vam predstavim, kakšno je (klavrno) stanje in kako smo ga ugotovili. Avtor je namreč v dneh mladostne zanesenosti s sodelavci izvedel obširno študijo med srednješolci in študenti o poznavanju rabe vejice. V anketi je sodelovalo več kot tisoč mladih duš, rezultati pa so bili precej zanimivi, saj so grafi rezultatov pri posameznih vejičnih primerih spominjali na kamikaze – nekaj je šlo po (ne)sreči v tarčo, večina pa mimo. Na spodnji sliki lahko vidimo porazdelitev odgovorov za stavo vejice v (objektivno precej lahki) povedi: Ob nekaterih vnosnih poljih so narisane ikone_ _ _ in_ _ _ če kliknete na telefonček_ _ _ sprožite vgrajenega telefonskega pomočnika. Se strinjate z večinskim mnenjem naših mladih anketirancev?

Kot vidimo, nobena od možnosti ni povsem prepričala absolutne večine naših mladih glav. Rezultati so posejani po različnih možnostih, večina pa se je odločila za napačno.

Pa smo si rekli: morda je na zrela leta le bolje, morda se do takrat vejica že »usede«. Sestavili smo zajetno zbirko lektoriranih besedil profesionalnih piscev in prevajalcev s popravki, ki smo jih vse označili, da bi tako odkrili, kaj vse muči pišoče v slovenščini. No, rezultate bomo najlažje ponazorili s številkami: sestavili smo korpus z milijon besedami, v katerem smo našteli skoraj 30 tisoč popravkov. Od teh je polovica pravopisnih in od teh je več kot polovica povezanih z neposvečeno rabo vejice. To torej pomeni, da so pisci in prevajalci, ki se s pisano besedo srečujejo vsak dan, uspeli na milijon besed skoraj osemtisočkrat napačno staviti vejico ali, povedano drugače, napačno stavljena vejica lomasti na vsakih 133 besed. Za ponazoritev: da bi ujel povprečje, zajeto v naših podatkih, bi moral sam v svojem današnjem zapisu napačno staviti 9 vejic, medtem ko bi jih moralo biti v povprečni letni produkciji Primorskega dnevnika skupno kar 144.000.

Da bi bila mera polna, smo preverili še družbena omrežja in splet in poskušali ugotoviti, ali so ljudje pri pisanju v digitalnem okolju bolj »sproščeni«, kar zadeva vejico. V izjemno veliki zbirki besedil s forumov, Twitterja, komentarjev novic na novičarskih portalih in uredniških komentarjev na Wikipediji smo odkrili nekaj zanimivih trendov, najpomembnejši pa je ta, da je na spletu (v uporabniških vsebinah) več vejic kot v običajnih publicističnih vsebinah! To pomeni, da imajo ljudje vejico nadvse radi (oz. da do nje vsaj ne gojijo kakšne posebne zamere), a da tudi najboljši nameni ne pomenijo, da so vejice na koncu tudi pravilno postavljene. In ker imamo na voljo številna orodja za analizo rabe vejic (in da bo pričujoči spis bralcu vsaj malo uporaben), si bomo v nadaljevanju pogledali, kje vejica najpogosteje (ne) skače. Pri tem smo uporabili 500 naključno izbranih tvitov, v njih pa smo našli 401 napačno stavljeno vejico, kot kaže tabela (izpostavljene so zgolj najbolj akutne kategorije).

Odvečna vejica torej skorajda ne predstavlja težave (skupno je bilo v podatkovni zbirki zgolj 19 primerov), prav tako niso problematična priredja, velika večina napačno stavljenih vejic pa je manjkajočih (382 primerov). Najbolj nas očitno mučijo manjkajoče vejice pri odvisnikih (kar 230 primerov) in pa-, pri- in dostavčnih strukturah (115 primerov). Pri teh gre najpogosteje za strukture tipa »Ja, pridem« in »Zdravo, Peter«, pri katerih vejica je, pa jo pogosto izpuščamo. Pri odvisnikih pa lahko natančno identificiramo krivce za najpogostejšo neposvečeno stavo, ki jo prikazujemo z naslednjo tabelo.

Vejico daleč najpogosteje pozabljamo pri predmetnih odvisnikih, in sicer nas najpogosteje zmede kombinacija zaimkov v vezniški vlogi in glagola vedeti v glavnem stavku (npr. (Ne) vem, kdo/kdaj/kaj/zakaj/komu/katerega/s katerim), pri čemer se glede na podatke zdi, da je s stališča stave vejice najbolj zahrbten prav kaj.

In če bi morali iz obravnavanih podatkov napraviti kratek povzetek, kje nas vejica najpogosteje čaka v zasedi? Spodaj je nekaj najpogostejših scenarijev, v katerih je prepotrebna vejica ugrabljena in kjer moramo biti še posebno previdni (primeri ponazarjajo nepravilno in pravilno rabo).

Ne ločimo odvisnika in glavnega stavka.

- Rekel je da pride. —> Rekel je, da pride.

- Ne vem kaj mi želiš povedati. —> Ne vem, kaj mi želiš povedati.

- Bo ko bo. —> Bo, ko bo.

Ne prepoznamo polstavka, pastavka itd.

- Človek zelen od zavisti je kar zelen od jeze. —> Človek, zelen od zavisti, je kar rdeč od jeze.

- Čuj Janez, a bo? —> Čuj, Janez, a bo?

Kje pa se vejica po nepotrebnem vsiljuje? Izpostavimo lahko naslednje najpogostejše scenarije.

Ne prepoznamo zveze dveh enakovrednih odvisnikov.

- Vejice ne znam staviti, ker sem jo vedno preziral in, ker v šoli nisem poslušal. —> Vejice ne znam staviti, ker sem jo vedno preziral in ker v šoli nisem poslušal.

Prislovno določilo obravnavamo kot odvisnik.

- Po dolgi bolezni, je odšel domov. —> Po dolgi bolezni je odšel domov. (prislovno določilo) Toda: Ko je prebolel bolezen, je odšel domov. (odvisnik)

Stavku odrežemo glavo ali noge (ločimo stavčne člene, ki niso ločeni z vejico).

- Peter, je košarkar. —> Peter je košarkar.

- Peter je v prvi vrsti, človek. —> Peter je v prvi vrsti človek.

Pozabimo »zapreti« odvisnike.

- Vejice, ki stojijo na napačnih mestih naj odidejo. —> Vejice, ki stojijo na napačnih mestih, naj odidejo.

To je torej kratek plonkec, s katerim si lahko pomagamo, da nekako previharimo besedilo s čim več ustrezno stavljenimi vejicami. In čeprav se vejica zdi izjemno majcena reč, ima lahko na naše življenje velik vpliv. Predstavljajmo si samo razliko med naslednjima dvema odgovoroma, če vložimo prošnjo, od katere si veliko obetamo: »Odobriti, ne zavrniti!« in »Odobriti ne, zavrniti!«