»Napolitano, pojdite na Rab!«

Predsednik sekcije VZPI-ANPI Nadiških dolin Daniele Golles je pisal predsedniku republike Giorgiu Napolitanu v zvezi z italijanskim koncentracijskim taboriščem na Rabu in ga prosil, naj posreduje zato, da končno pade zid molka okrog tega zločina fašistične Italije in predvsem, da se italijanske inštitucije končno poklonijo spominu tistih, ki so na Rabu trpeli in umrli. »Naša pot na Rab,« je napisal Daniele Golles, »je bila otožno in ganjeno romanje, poklon nedolžnim žrtvam vojne vihre. Kot italijanski državljani smo se na nek način čutili odgovorne za tiste grozote, za katere ni bil nihče nikoli poklican na odgovornost. Predvsem pa smo prizadeti zato, ker se s strani italijanskih inštitucij, ki predstavljajo vse državljane in torej tudi nas, nadaljuje molk glede te strani zgodovine.« 
Uvodoma se Golles v pismu predsedniku Napolitanu sklicuje na nedavni koncert Riccarda Mutija v Redipulji in njegov simbolni naboj ter izpostavlja vlogo italijanskega predsednika pri spravi in oblikovanju skupnega spomina na vzhodni meji, kar je privedlo že do drugega srečanja s predsednikoma Slovenije in Hrvaške. Nato predsednik beneške združenja partizanov opozarja Napolitana na vprašanje, »ki je bistvenega pomena za oblikovanje nove Evrope, ki naj temelji na skupnih vrednotah in na zavesti o preteklih, sedanjih in bodočih odgovornostih, ki jih ima vsaka država, ter na naporih za načrtovanje skupne evropske hiše«. V tem procesu lahko Italija, ki je ena od ustanoviteljic Evropske unije, odigra primarno vlogo. »A to ne zahteva samo dodatnih korakov na poti sprave, temveč tudi prevzem odgovornost za zločine, ki jih je zakrivila fašistična Italija na Balkanu. To je grozljiva stran zgodovine, ki je bila predolgo zamolčana tudi v italijanskem zgodovinopisju.«