»Vsakič se bojim, da bom v vreči našel otroka«

Zdravnik Pietro Bartolo ima iskrene in otožne oči. Videl je marsikaj žalostnega. Ko mu postaviš vprašanja, prične brez obotavljanja pripovedovati o sebi, o Evropi in o Lampedusi. Bartoli je odgovoren za edino splošno ambulanto na Lampedusi. »V tem trenutku nas je peščica (v izvirnem quattro gatti). Do leta 1997 pa sem bil sam (v izvirnem unico gatto).« V filmu Fuocoammare, režiserja Gianfranco Rosi, ki pripoveduje življenje na Lampedusi in je osvojil zlatega leva v Berlinu leta 2016, nastopa tudi Bartolo v vlogi samega sebe. »Lampedusa je rešilni pas za vse, ki gredo tu mimo. Nepojmljivo je, da bi koga pustili v morju. Naše življenje je povezano z morjem. Vendar se Evropa ne zaveda kaj se tu dogaja, kaj se dogaja v našem morju. Ljudje so slabo informirani. Glejte primer garij. Pribežniki se je nalezijo v lagerjih v Libiji, kjer čakajo, da bi se vkrcali na barke. Garje ne prinašajo iz svojih domačih krajev.«
V filmu Fuocoammare pregledujete pribežnike preden se izkrcajo. Isti prizor sem videl v muzeju na otoku Ellis Island v New Yorku. Tudi tam so pred sto leti pregledovali emigrante. Se zgodovina ponavlja?
»Prav gotovo, vendar takrat so ljudje emigrirali, ker so iskali boljše življenje. Zdaj pa ljudje bežijo pred vojnami. In še prej, smo hodili po sužnje v Afriko in jih odnašali v verigah. Zdaj se ljudje sami odločijo za odhod.«
Kot glavni zdravnik na otoku morate pregledati žive in mrtve. V knjigi Lacrime di sale (Solne solze), ki ste jo napisali z novinarko Lidio Tilotta, pravite, da se na mrtve nikakor ne morete privaditi.
»Ne bojim se smrti, bojim se mrtvih otrok. Tega se ni mogoče privaditi. Ni mogoče opazovati smrt pred lastnimi očmi. Vsakič, ko moram odpreti mrtvaško vrečo, se bojim, da bom v njej našel otroka.«
V knjigi pravite, da je problem človek, ne Bog.
»Veren sem, ampak ne hodim v cerkev. Prepričan sem, da nam Bog daje moč, da gremo naprej, da pomagamo drugim. Ne počutim se heroja, delam le svojo dožnost.«
Kakšno je življenje na Lampedusi?
»Živimo dobro, nimamo večjih socialnih problemov, tu ni kriminala. Lahko pustimo odprta hišna vrata. Osebno ne zaklepam avtomobila. Na otoku pa primanjkuje nekaj temeljnih pravic, kot npr. pravica do študija. Na otoku imamo le licej in gostinski oddelek. Kdor noče obiskati te šole mora proč in to povzroča probleme, predvsem finančne narave. Ne država ne dežela nama ne pomagata. Družina mora poslati na celino štirinajst letnega otroka in tako z njim prerezati popkovino. To je za nas velik psihološki problem, večji kot npr. na severu«.