Tolminski »prefekt« se je upokojil

Kdo ne pozna Zdravka Likarja. Mislim tu pri nas, v zamejstvu, še posebej v videmski pokrajini, a tudi na Tržaškem in Goriškem. Najbrž ni vprašljivo zatrditi, da je to daleč najbolj poznan matični Slovenec v naših krajih. Kot predsednik Upravne enote Tolmin (imenovali smo ga kar prefekta) je desetletja vzdrževal plodne stike in bil nosilec neštetih pobud v čezmejnem sodelovanju. To pravzaprav z nezmanjšano intenzivnostjo počne tudi danes, ko je že nekaj mesecev v pokoju. »Ne gre le za formalno ali uradno vzdrževanje stikov. Nobena institucija tega ne more vzpostaviti od zgoraj ali po naročilu. To moraš občutiti, imeti moraš nekaj v sebi. Sam sem bil sicer že v mladih letih vpeljan v sodelovanje z Beneškimi Slovenci, potem mi je to prišlo pod kožo. V desetletjih se splete na desetine medčloveških kontaktov in prijateljstev. Na tem, na medsebojnem poznavanju in zaupanju se potem gradijo konkretne pobude. Benečija in druga območja videmske pokrajine so z leti postala del mene, mojega vsakodnevnega razmišljanja in snovanja«, pove Zdravko, ki je ne glede na status upokojenca polno angažiran in nosilec številnih zadolžitev. Najbrž je med vsemi najpomembnejša funkcija predsednika (in soustanovitelja) fundacije Poti miru v Posočju, ki je še posebej dejavna ob stoletnicah prve svetovne vojne. »Fundacijo smo razvili od leta 2000 dalje, s tem, da smo usposobili in prenovili poslopje zraven Kobariškega muzeja, ki je bil ruševina. Dejavnost fundacije se uspešno širi od Alp do Jadrana. To je 250 km dolga Pot miru, na kateri so številni turistični ponudniki, muzeji, nekdanji vojaški objekti iz časa prve svetovne vojne, pa še zasebni muzeji in muzeji na prostem. Gre za širokopotezen projekt Poti miru, ki vse to zajema v organizirano omrežje. Nadejamo se, da bo ta projekt v štirih letih prišel na seznam svetovne dediščine Unesca,« je Likar povedal Dušanu Udoviču.