Lucio Dalla, velik izvajalec in avtor

Izjemnega izvajalca, ki se je zelo veselil sodelovanja z mladimi in ko je le mogel, jim pomagal. Tako, je tudi tokrat sprejel povabilo Pierdavideja Caroneja in zanj napisal pesem Nini.

V nedeljo bi Lucio Dalla dopolnil 69 let. Rojstni dan, kateremu je posvetil tudi enega najznamenitejših uspehov, 4 marzo 1943, pa je nameraval praznovati v Ženevi, z večernim koncertom v Theatru du Leman. Naslednji torek 13. marca bi moral nastopiti v templju mednarodne glasbe, pariški Olympiji. Listki za ta večer so že pred par tedni pošli.

Nenadoma, ko se njegov najnovejši tour po Evropi še ni začel (prvi uradni nastop je bil namreč napovedan za danes v Bazlu), pa je Lucio Dalla potiho odšel. Včeraj zjutraj se je po zajtrku v švicarskem Montreuxu vrnil v spalnico. Srčni napad je za vselej ustavil njegov zadnji tour.

Bolognjski pevec se je približal glasbi kot samouk, svetu sedmih not se je posvetil, kot je rad vselej hecno ponavljal, ko je bilo njegovi mami jasno, da nima posebnih talentov.

Od jazz začetkov v šestdesetih, je v petdesetletni karieri postal eden najvidnejših predstavnikov italijanske avtorske scene, glasbeni pesnik, vselej pripravljen na sodelovanje s kolegi, od Rona, do Morandija, Fiorelle Mannoie, Vendittija, Pavarottija in drugih. Tour Banana Republic je pred trideset in več leti napolnil športne palače vse Italije. Uspeh iz leta 1979 pa sta s kolego in velikim prijateljem Francescom De Gregorijem, leta 2010 še enkrat ponovila in bila spet deležna neverjetnega odobravanja.

Genialen, ekleptičen, radoveden in radodaren, Lucio Dalla se je preizkusil tudi v vlogi režiserja in igralca. Leta 1967 je s filmom I sovversivi bratov Taviani bil skoraj na tem, da bi na beneškem festivalu prejel nagrado, ki pa je nato šla jugoslovanskemu igralcu Ljubiši Samardžiću, protagonistu filma Jutro.

Od vedno je imel zelo lep odnosom z občinstvom a tudi s svojim mestom, Bologno.

Včeraj so iz stanovanja kjer je živel v samem centru, ves dan donele njegove uspešnice.

Čuden nagajivi palček. Nizek, zelo nizek. Z lasuljo in ruto na glavi, ovit v čuden kožuh, se je januarja leta 2003 postavljal fotografom na tržaškem Velikem Trgu. Zvečer ga je čakal koncert v športni palači, zjutraj pa se je srečal z občinstvom.

Bil je prijazen, zelo prijazen in tudi duhovit. Njegova živa podoba pa je bila v popolnem nasprotju z lepoto in čarom njegovih pesmi.

Z glasbo opremljenimi poezijami, kot so Anna e Marco, L'anno che verra, Caruso, Futura, Caro amico ti scrivo, Ma come fanno i marinai, je Dalla znal ujeti in pripovedovati življenja nas vseh. Včeraj je njihov ritem popolnoma preplavil splet. Nepozabne, bodo v prihodnje še dolgo zvenele v naših ušesih, kot spomin na enega največjih predstavnikov italijanske sodobne glasbe.
Včeraj je tudi Jovanotti izpričal svojo žalost s sporočilom na Twitterju. Težko si je predstavljati, da bi se simpatični Lorenzo med nocojšnjim tržaškim koncertom ne spomnil Lucia Dalle. (Iga)