Zakaj (ne) zahajamo v gledališče?

Ne moremo si pomagati: nekateri šumovci smo pač mahnjeni na gledališče. Tokrat se obračamo predvsem na dijake.
Gledališče je prostor svobode, prostor kamor zahajajo tisti, ki jim je oder všeč. Kot kino: nekateri redno zahajajo v kino, drugi raje preživijo večer drugje. A kaj ima gledališče tako posebnega, tako samosvojega, da gledalce potegne v vrtinec, ki v njih vzbudi tisti občutek, ko se za trenutek ne zavedaš svojih realnih časovno-prostorskih smernic? In kdaj se človek zaveda, kaj mu lahko gledališče dejansko pomeni?

Ste že bili v kinu v Kopru?

Večkrat smo Slovenci, ki živimo za nekdanjo mejo, prostorsko še vedno zelo omejeni. To opazimo na primer tudi pri gledališču ali kinu. Ko omenimo, da gremo v kino v Koper, nas marsikdo začudeno pogleda. Kaj pa je pri tem narobe? Saj v Sloveniji ne obstajajo samo supermarketi, bencinske črpalke ali Ljubljana (ki jo, hvala bogu, kolikor toliko poznamo tudi Slovenci v Italiji). Čezmejno povezovanje se lahko vendar odseva tudi v kulturni sferi. Oziroma: raje bi rekli, da se v kulturni sferi mora odsevati, če želimo biti vsaj malo bolj svobodni v tem kriznem času, ko ne poslušamo drugega, kakor o ekonomiji in politiki. To ne pomeni, da se s kulturo v našem majhnem kulturnem prostoru ne moremo osvoboditi; marsikdaj pa lahko podvomimo, ali sploh vemo, katere možnosti imamo, kam lahko hodimo v kino ali v gledališče, če se nam pač ne ljubi vedno v SSG ali kam drugam v Trst. Saj ni daleč. Ljubljana, Koper in Nova Gorica so čisto blizu, ponujajo pa nam kulturni nivo za vse okuse. Ste kdaj opazili razliko v publiki med Dramo in MGL-jem (Mestnim gledališčem ljubljanskim)? Ste opazili razliko med tem, da greš v kino v Kolosej ali v Kinodvor v Ljubljani? Ali pa - zakaj ne - razliko med gledališči v Sloveniji in SSG-jem ali Rossettijem v Trstu?

Dobra ali slaba produkcija?

To šumovo šumenje o gledališčih je predvsem apel dijakom na tržaških višjih srednjih šolah, a ne samo. Tudi profesorjem in tržaškim gledališčnikom. Zakaj vendar nimajo dijaki, ki obiskujejo višje srednje šole, celotnega abonmaja (kot so ga imeli pred leti), ampak samo nekaj predstav? Si lahko dijak s tremi predstavami na leto (morda je še katera od teh ena od manj posrečenih) naredi realno predstavo o tem, kaj je gledališče, lahko presodi in se zavestno odloči zakaj bo ali zakaj ne bo zahajal v SSG, ko bo končal šolanje? Ok, dijak je vendar (napol) odrasla oseba. SSG pa pač ne more zanemarjati dejstva, da je dijakov, ki obiskujejo gledališče (izven šolskega abonmaja) malo. Zakaj ne bi dali tem dijakom možnost, da se sami odločijo na katere predstave lahko grejo? Morda tako ne bodo čutili, da si morajo tistih nekaj predstav ogledati pod prisilo profesorjev. Morda bi tako imeli možnost, da si ogledajo več predstav ali kvalitetnejše produkcije. Morda se bodo tako nekega dne navdušili nad gledališčem. To pa jim mora seveda nekdo povedati: nekdo jim mora povedati, da v našem tržaškem gledališču ni vse slabo, da so nekatere produkcije tudi dobre, naj ga a priori ne podcenjujejo. Naj gledajo, naj občutijo, naj doživijo: nato naj se sami odločijo.

Kaj pa ljubljanska Drama?

Drug dvom: zakaj dijaki ne hodijo v Dramo? V gledališča v Sloveniji? Profesorica na liceju je pred dvema letoma odgovorila da zato, ker od dijakov ni zanimanja. To res drži? Morda: toda, kako bo lahko dijak, ki si je v celem letu ogledal tri predstave v SSG-ju, ki mu niso bile všeč (in morda res niso bile najbolj posrečene), sploh zaznal, kaj je gledališče? Nekoč je profesorica iz liceja peljala dijake na ogled baleta v eno od tržaških gledališč. Produkcija je bila kratkomalo obupna. Rekla pa jim je samo: včasih moraš videti obupne stvari, da potem znaš ceniti tiste, ki so dobre. Si predstavljate, kakšno bogastvo bi lahko za višješolca predstavljal ogled dobre igre v ljubljanski Drami? Dijak se vendar šele uči. Zanj je vse novo. Logično je, da mu gledališče ni blizu. Tu pa je naloga šole, da mu ga približa. Nihče seveda ne zapoveduje, da morajo vsi hoditi v gledališče. Če pa vzamemo za predpostavko, da si šumovci ne moremo kaj, da nam gledališče, predvsem pa delovanje SSG-ja, ne bi bilo pri srcu, se vprašanja porajajo sama od sebe: zakaj dijakov ne zanima? Ko nekdo zaživi gledališče, takrat lahko komaj presodi, ali mu je všeč ali ne. Drugače ne gre.

Naj še pojasnimo smisel tega zapisa: to ni nobena kritika, ampak šumova želja, da bi SSG malo zaživel. Da bi postal prostor, katerega prisotnost bi začutili tudi naši mladi. Da bi bila dvorana če ne vedno, vsaj večkrat polna. »Itak v SSG-ju ni nič«, se večkrat sliši od dijakov ali študentov. Ni res, da v SSG-ju ni nič kvalitetnega. Pridite na produkcije, ki jih nimate samo v šolskem abonmaju, berite kritike, pojdite včasih v Dramo. Potem se odločite. Ne samo za SSG, ampak za gledališče: ali vam je všeč, ali vam ni všeč.