Torek, 16 julij 2024
Iskanje

Ko smo se pogovorili s prevajalko Borisa Pahorja

V tiskani izdaji Primorskega dnevnika smo natanko pred desetimi leti objavljali ... (105)

Trst |
2. jan. 2020 | 16:00
Dark Theme

V slogu ameriškega #throwbackthursday oziroma četrtkovega obujanja spominov iz preteklosti« na spletni strani vsak četrtek objavljamo kako vsebino, ki smo jo v istem tednu leta 2010 - pred točno desetimi leti - objavili v tiskani izdaji Primorskega dnevnika.

Danes nadaljujemo obujanje spominov z intervjujem z Martino Clerici, prevajalko Borisa Pahorja. Članek je bil objavljen v soboto, 2. januarja 2010.

V prazničnem času, ko lahko s knjigo vedno prijetno obdarimo partnerja/partnerico, prijatelja, sorodnika ali sodelavca (kar seveda velja za vse, tudi za naše prijatelje ali znance italijanske narodnosti), smo k pogovoru povabili literarno prevajalko Martino Clerici.

Martina v Trstu prebiva že dobrih petnajst let, po rodu pa je iz druge najzahodnejše doline naše dežele, točneje iz kraja Cimolais (PN), ki leži ob izviru reke Cellina. S slovenščino je prišla v stik v času svojega univerzitetnega študija na tržaški Visoki šoli za tolmače in prevajalce, doslej pa je v njenem prevodu pri rimski založbi Fazi Editore izšla italijanska različica romana Borisa Pahorja Parnik trobi nji, in sicer pod naslovom Qui è proibito parlare. Trenutno pripravlja še nekaj zanimivih literarnih prevodov iz slovenskega v italijanski jezik.

Bi nam razkrili, kako je prišlo do prvega stika med vami in slovenščino?

Pred svojim prihodom v Trst za tukajšnje Slovence sploh nisem vedela. Strast za vaš jezik in kulturo se je zato v meni rodila skorajda naključno, saj sem nekega dne iskala namestitev v mestu, preko znancev pa sem tedaj izvedela, da se mi ta možnost ponuja pri slovenskih šolskih sestrah od Sv. Ivana.

Med stanovalkami sva bili samo dve Italijanki, ostale so prihajale iz Tolmina, Kopra, Črnega vrha idr. Vse so seveda dobro obvladale italijanščino, saj so študirale na italijanski univerzi, kljub temu pa je bil to zame prvi živi stik s slovenskim jezikom. Prav tedaj je visoka šola uvedla študijski tečaj slovenščine za tujce, katerega sem se takoj začela obiskovati.

Kdaj pa se je v vas vnela strast za književnost?

To se je zgodilo že pred dolgimi leti, saj veliko berem že od mladih nog. Med vsemi avtorji mi najbolj ugaja Pirandello, ker prihaja v njegovih delih do izraza pogled v človekovo notranjost.

Njegova in podobna dela namreč dobesedno »kopljejo« po človekovi duši.

Tudi romani Borisa Pahorja, ki sem jih prevedla oz. jih še prevajam, vsebujejo veliko mero spogledovanja z lastnim jazom.

Kako ste prišli v stik s Pahorjem?

Posebno moteče je bilo zame dejstvo, da so ga bolje poznali v Nemčiji ali Franciji kot pa pri nas. Svoje prevajalsko delo na področju književnosti namreč dojemam predvsem kot poslanstvo. Sama imam namreč možnost, da se slovenskim literarnim delom približam v njihovem izvirniku. Istočasno pa se sprašujem, koliko je meni podobnih, ki jih zanima slovenska književnost, a jim ta zaradi njihovega nepoznavanja slovenskega jezika ni dostopna. Zato je prav, da se knjige prevajajo, četudi morda zanimajo le peščico navdušencev.

Pri založbi Mladika bo letos izšla tudi zbirka kratke proze Alojza Rebule v italijanskem prevodu, ki je vaše delo. Kako je prišlo do te zamisli?

Štiri Rebulove črtice sem prevedla za svojo diplomsko nalogo, zato je zbirka kratke proze le nekakšno dopolnilo mojega dela, ki sem ga opravila ob zaključku študija.

Kakšen je na splošno odziv s strani založnikov na predloge za objavo literarnih prevodov?

Rekla bi, da je dober, vseeno pa primanjkuje dovolj pravih trenutkov za promocijo prevodov slovenskih avtorjev širšemu italijanskemu bralstvu. Žal veliko prevodov ostane na področju Julijske krajine. Trst politično spada v Italijo, ne predstavlja pa celotne italijanske publike. Mnenja sem, da bi globlje v Italiji določene problematike dojemali z večjo distanco in bi jih zato laže sprejemali. Veliko pisateljev pa se najbrž tudi boji podati se v neznano. Sama lahko zatrdim, da je ta njihov strah popolnoma odveč.

Pa še vprašanje za konec: doma ste iz Cimolaisa v Furlaniji. Vam kdo od furlanskih literarnih ustvarjalcev še posebno ugaja?

Najprej naj povem, da leži Cimolais na robu furlanskega jezikovnega prostora, veliko je zato v naši govorici beneških prvin. Kar se furlanske književnosti tiče, je to brez dvoma Pier Paolo Pasolini. Veliko pa sem brala dela avtorjev, ki izvirajo prav iz moje okolice, med njimi najbolj izstopata Federico Tavan in Mauro Corona. Prvi je pesnik, ki piše v narečni različici kraja Andreis. Corona pa piše v italijanščini, poznam ga tudi osebno. Naši kraji imajo do njega velik dolg, saj je vedenje o njih ponesel širom po Italiji in svetu. Tu nimam v mislih samo tragedije v Vajontu, ki se je zgodila oktobra 1963, ampak tudi zaskrbljujoče stanje, ki je zavladalo v gorskih dolinah po velikem demografskem odlivu iz preteklih desetletij.

Primož Sturman

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava