Leto 1919, generalka požiga

Približuje se stoletnica požiga Narodnega doma. Prihodnji teden bo minilo devetindevetdeset let od dneva, ki je tako odločilno zaznamoval zgodovino tržaških in primorskih Slovencev in s tem ves ta prostor. Pot do požiga pa je bila dolga in se je začela že prej.

Ko je novembra 1918 italijanska vojska vkorakala v Trst, je bila prihodnost severnojadranskega prostora pod velikim vprašajem. Italija je leta 1915 vstopila v vojno s prepričanjem, da si bo s končno zmago zagotovila priključitev ozemelj in prevlado na Jadranu, zaradi česar je podpisala londonski pakt oz. memorandum. Razmere ob koncu vojne so bile povsem drugačne od pričakovanj italijanske diplomacije: na vzhodni jadranski obali ni bilo več oslabljene avstro-ogrske monarhije, nastajala je nova država južnih Slovanov, ki bi lahko postavila pod vprašaj italijansko prevlado nad Jadranom ter njeno oblast nad ozemlji, zaradi katerih je vstopila v vojno.

V naših krajih so se težave pojavile od samega začetka italijanske prevlade, saj so nove oblasti že na koncu novembra 1918 razpustile tržaško sekcijo Narodnega sveta. Cenzura tiska, ki je delovala že v vojnem obdobju in je izginila v dneh po razpadu stare monarhije, je bila ponovno vzpostavljena v pričakovanju na razplet mirovne konference, ki naj bi dokončno rešila veliko odprtih mejnih vprašanj v Evropi. Številni Tržačani in Primorci, ki so se po koncu vojne vračali v rojstne kraje, iz vojske, iz begunstva, iz ujetništva na Vzhodu, so imeli večkrat težave, ko so dospeli do demarkacijske črte (v okolici Logatca), ki je ločevala ozemlja pod italijanskim nadzorom od ozemelj kratkotrajne Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je 1. decembra 1918 prelevila v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.