Četrtek, 20 junij 2024
Iskanje

»Mama je šla rodit, ne da bi vedela, da sva dva«

Dvojčka iz Ricmanj Stojan in Walter Corbatti sta bila včasih tako podobna, da je iz tega nastalo več zabavnih anekdot

Trst |
26. maj. 2024 | 8:25
Dark Theme

Dvojčka Stojan in Walter Corbatti sta bila včasih tako podobna, da je iz tega nastalo več zabavnih anekdot. A njuna življenjska pot je posejana tudi z mnogimi dobrimi dejanji. Ob delu – Stojan je bil učitelj, Walter je opravljal več nalog na Primorskem dnevniku – sta se posvečala otrokom in mladini pri Boru ter vsak še čemu drugemu. Stojan je dvajset let vodil klub za pomoč odvisnikom in je danes član čebelarskega društva, Walter pa s svojim labradorcem redno osrečuje goste v centru za ljudi s posebnimi potrebami.

Kaj so vama povedali o vajinem rojstvu?

Stojan: Januarja sva praznovala 70 let. Mama je šla rodit v tržaško glavno bolnišnico, ne da bi vedela, da sva dva. Jaz sem prvi prišel na svet in mami so rekli, naj počaka ... “Xe ancora un.” (Še eden je).

Walter: Imava še starejši sestri in pred nama se je rodil še en fant, ki pa je hitro zmanjkal.

Stojan: Ime mu je bilo Stojan, zato sem jaz podedoval ime po njem. Umrl je pri dveh letih za meningitisom. Zato so si doma želeli fanta. Ko sva se rodila, so veliko praznovali.

Walter: Rojena sva isti dan kot mama, 8. januarja.

Kje sta odraščala?

Walter: V Ricmanjih pri Palkovih.

Sta zmeraj bila tako zelo podobna?

Stojan: Vedno.

Walter: Mama je pravila, da je eden od naju veliko jokal, drugi močno spal. Očitno je eden jedel dvakrat, drugi nobenkrat.

Stojan: Da mama naju ne bi več zamenjala, je eden od dveh nosil zapestnico.

Walter: Kot psički, ki dobijo vsak svojo ovratnico različne barve.

Je to, da si nekomu zelo podoben, lahko zoprno?

Walter: Bolj nerodno kot zoprno. Pogovarjaš se z nekom in šele čez čas odkriješ, da te je zamenjal. Mene so na primer kakšne Stojanove kolegice spraševale, kako je v šoli ...

Stojan, kako ste postali učitelj?

Stojan: Na učiteljišču sem bil kar dober, ampak si nisem želel učiti. Kdo me je potem »zastrupil«? Oče Ksenije Dobrila, Evgen Dobrila.

Walter: Ki je bil tudi najin učitelj v osnovni šoli.

Stojan: Tudi njegova žena Mara. Bil je januar, poklical je domov in me prosil, čeprav je vedel, da ne nameravam učiti, naj samo tokrat pridem nadomeščat bolne učiteljice. Aha, celo življenje ... Prvič sem stopil v razred v Rojanu. Spomnim se lepe živahne deklice Valentine, po kateri je kasneje dobila ime moja hčerka, in dečka, ki je začel jokati. Ves čas je jokal. Naslednjega dne je prišla mama v šolo, vprašal sem jo, zakaj je sin tako jokal – veste kaj, učitelj, imate brke.

Walter: Brke sva zmeraj nosila.

Nihče od vaju si jih ni želel obriti, da bi se razlikoval od dvojčka?

Stojan: Ne. Bila sva navajena že od doma, da sva podobna. Mama nam je dajala enake obleke.

Zakaj?

Stojan: Tako je bilo: enaka in konec.

Sta si tudi po značaju podobna?

Stojan: Podobna in različna. Starši so naju vzgajali, da stvari morajo biti narejene. Oba sva bila vzgojena v tem duhu.

Walter: Ko je oče rekel, da je treba nekaj narediti na njivi, ni bilo diskusije.

Stojan: Oče je delal v pristanišču kot delavec na poziv. Z doma je šel ob petih zjutraj in ni vedel, ali bo tisti dan imel delo ali pa ne. Zato je naročil: če ne pridem domov, je treba očistiti hlev in potem peljati živali na pašo.

Već v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava