Marino Qualizza je živel, kot je pisal in pridigal

Cerkev sv. Petra Apostola v Špetru je bila v ponedeljek, ob zadnjem slovesu od monsinjorja Marina Qualizze, spet prepolna. Tako kot sedemnajst dni prej, ko se je poslovil duhovnik Božo Zuanella. »Sta se zmenila,« je ob njunem skoraj simultanem odhodu s tega sveta prizadeto ugotavljala Živa Gruden, živa legenda špetrske dvojezične šole.

Na zatožni klopi v Pordenonu

Ob pogledu na oltar in na duhovnike v mašnih oblačilih ob njem je spomin poletel več kot dve desetletji nazaj, v sodno dvorano v Pordenonu, kjer sta sobrata Marino in Božo sedela na zatožni klopi zaradi knjige Mračna leta Benečije, v kateri je »prvič prišla na dan nikoli izrečena resnica o preganjanju vsega, kar je bilo kakorkoli povezano s slovenskim človekom in jezikom,« kot je Marino Qualizza zapisal v predgovoru.

Takrat, 7. februarja 2002, jima je prišlo izrazit solidarnost in bližino trinajst duhovnikov z italijanske in slovenske strani meje. V ponedeljek jih je v špetrski cerkvi, v nekakšnem špalirju ob oltarju, stalo petkrat toliko. Ko so se ozrli proti vratom, so videli polne klopi in še polno, polno ljudi ob straneh, vse do konca, da vrat skoraj ni bilo videti. Toliko domačih ljudi z vseh koncev Benečije in tudi iz drugih krajev, kjer je Marino Qualizza sejal drobce dobrega življenja, je pospremilo zaslužnega monsinjorja na zadnji poti.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku