Mir in luč kot vir življenja za vsakogar

Zvečer, ko se vozimo skozi naše nadiške vasi, nam je prav toplo pri srcu, ko v božičnem času vidimo z lučkami okrašene hiše. Zdi se nam vse po starem, vendar je letos nekoliko drugače, vsaj tako čutimo. Globoko v sebi spoznavamo, kako potrebujemo Luč v tej sivi vsakdanjosti, Luč, ki naj bi spodila naše pogosto temačne misli o prihodnosti.
Vsakič, ko se pripravljamo na ta veliki krščanski praznik, smo zelo zaposleni z nakupovanjem daril, naše srce pa koprni po nečem, česar mu potrošniška družba ne nudi. Po Miru.

Podhranjena človeška duša hira in se ne more ubraniti pred zunanjimi negativnimi vplivi in močno hrepeni po Miru.

Zdi se, da ritem tega sodobnega življenja nenehno ruši naše duhovno ravnovesje. Ni se lahko ubraniti vpliva sredstev javnega obveščanja, ki v nas vzbujajo strah pred morebitnim jedrskim spopadom, ki bi pripeljal do človeške katastrofe. Poleg tega pa še slabe novice z vseh področij našega življenja nam temnijo pogled v prihodnost. Videti je, da nas je kriza duhovnih vrednot pahnila v trenutne okoliščine. Le kako bomo lahko ponovno vzpostavili ravnovesje v svetu? Rešitev je v tem, da se zazremo v svojo notranjost in da postavimo duhovne vrednote na prvo mesto. To znajo otroci!

Lepo je zjutraj vstopiti v šolske prostore, kjer nas polni pričakovanja presenetijo z novo zamislijo o praznovanju božiča. V njihovih srcih še ni ugasnilo upanje v boljšo prihodnost. Z njihovih obrazov odseva radost, ki je za nas odrasle včasih v ozadju. Nekje v globini čutijo, da se bo v naslednjih dneh zgodilo nekaj vznemirljivega, zato je dolžnost naših družin in šole, da jih ne razočaramo s svojimi zamišljenimi in togimi obrazi. Moramo jim nuditi več topline in ljubezni.

Tudi mi odrasli hrepenimo po miru, ljubezni, dobroti in pravici, vendar pa doživljamo globoka razočaranja, saj svet ne zna nahraniti naših duš. Negotovi, zapuščeni in izmučeni tavamo po »puščavi« kot »večni romarji« in iščemo »vode«, ki zares odžeja.

V sleherno dušo je naš Stvarnik vtisnil močno hrepenenje po Njem, zato ne bomo nikoli dosegli notranjega ravnovesja in duhovne radosti, če se ne bomo osredotočili na svojo notranjost, na svoje bistvo. Na žalost se tega ne zavedamo in nikakor ne najdemo rešitve. Spoznati moramo, da gre le za notranji boj, ki nam bo prinesel notranjo svobodo in šele nato se bomo uspešno spopadali z »zunanjimi sovražniki«.

Učlovečeni Bog bi rad naša srca napolnil s svojimi darovi, ki jih svet zaničuje ali celo sovraži. Iz vsega srca želiva vsem rojakom in vsem ljudem dobre volje, da bi se na dan, ko kristjani praznujemo rojstvo Jezusa Kristusa, Kralja Miru, naselil v naša srca Mir, ki ga svet danes ne more dati, in da bi Luč prevladala nad temo, Pravica nad krivico in Ljubezen nad sovraštvom.

Anita Bergnach in Vesna Jagodic, profesorici na dvojezični šoli v Špetru in prostovoljni katehetinji, sta prejemnici letošnje 35. Nagrade Dušana Černeta.