»Moji sorodniki v Palestini živijo v stalnem strahu in hudi stiski«

Mohamed Taha, Palestinec po rodu iz Nablusa, je že dolgo vezan na slovensko stvarnost, sprva kot študent strojništva v Ljubljani, potem pa iz osebnih razlogov, saj si je s tržaško Slovenko pred desetletji ustvaril družino. Slovenščino odlično obvlada, v tem jeziku je potekal pogovor o težkem položaju v Palestini, za katerega sam ne vidi možnih pozitivnih rešitev.

Kako vas je pot iz Nablusa pripeljala v Trst?

Kot mladega fanta me je radovednost za spoznavanje zelo značilnega jugoslovanskega socialističnega sistema motivirala za študij v Sloveniji. Tito je vodil pozitivno politiko za sožitje in solidarnost med narodi, posebno tretjega sveta. Zato sem se vpisal na ljubljansko univerzo in tam diplomiral kot strojni inženir.

Ste po desetletjih življenja zunaj Palestine še v stiku s sorodniki, ki so ostali tam?

Seveda, v Nablusu, mojem rodnem mestu, živita brat in sestra z družinama. Ves čas sem v stiku z njimi. Vsi živijo v stalnem strahu in hudi stiski, kot vsi Palestinci. Na Zahodnem bregu in v Gazi so Palestinci izpostavljeni vsakodnevnim napadom izraelskih naseljencev in vojakov in padajo žrtve. Decembra lani so samo na Zahodnem bregu Jordana našteli več kot dva tisoč napadov na Palestince.

Se je po poročanju vaših sorodnikov stanje po 7. oktobru 2023 poslabšalo? Ali je bilo vedno tako slabo?

Zelo se je poslabšalo. Samo decembra je bilo dva tisoč napadov, prej pa jih je bilo toliko v enem letu.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.