Četrtek, 11 julij 2024
Iskanje

»Namesto grščine in latinščine bi bilo smiselno, da se učimo slovenščino«

Pogovor z zgodovinarjem in profesorjem Pierom Purichem, ki izhaja iz poitalijančene družine, a se je zelo dobro naučil slovensko

Trst |
11. sep. 2023 | 6:32
Dark Theme

Na pogovor pred tržaški bar nedaleč od Narodnega doma, kamor je bil kasneje namenjen na predavanje, je intervjuvanec prišel dobre volje. Sproščen klepet je naposled razkril, da Piero Purich ni samo zgodovinar, profesor na italijanskem liceju, avtor knjig in glasbenik pri skupinah Etnoploč in Dej še’n litro. Je tudi razočaran levičar. In Tržačan, ki izhaja iz poitalijančene družine, a se je zelo dobro naučil slovensko.

Zakaj ste se pred šestimi leti odločili za spremembo priimka?

Mojemu očetu so spremenili priimek, ko je bil star devet let. Zmeraj si ga je želel povrniti v prvotno obliko, a je odlašal. Rekel je, da ga bo, ko bo vseh pet njegovih otrok – jaz sem najmljaši – polnoletnih. Ko je moja sestra, predzadnja po vrsti, dopolnila 18 let, sem jaz trdil, da je napočil čas.

A vi še niste bili polnoletni ...

Saj, a doma sem rekel, da je treba pohiteti, češ da bom postal slaven. Bil sem pač prevzeten. Oče je naposled umrl kot Purini, čeprav mu nikoli ni šlo v račun, da nosi priimek, ki so ga nasilno spremenili. Tudi meni, ki sem študiral zgodovino, je bilo zaradi te popačenke neprijetno.

So tudi ostali v družini zdaj Purich?

Ne, samo jaz. Moj nono je bil sicer Purič. A pri spremembi priimka upoštevajo, kakšna je bila zadnja oblika pred poitalijančenjem, moj nono pa je bil nazadnje zapisan kot Purich.

Od kod je bil nono?

Iz Trsta, točneje iz Kjadina. Rekli so mi, da je bil tudi predsednik tamkajšnjega slovenskega društva pred prvo svetovno vojno. Samo Pahor mi je o njem povedal, da se je po tem, ko je Trst prišel pod Italijo, sprenevedal in začel z vsemi govoriti po tržaško. Ko mu je kdo to očital, je pravil: »Glavno, da se razumemo«.

Je vašega očeta naučil slovensko?

Ne, kar je očeta mučilo. Moja mama pa je znala nemško, ker je bila hčerka Nemke. Lepa mešanica.

Kaj vas je potemtakem spodbudilo k učenju slovenščine?

Že na višji srednji šoli sem se prepiral s profesorji latinščine in grščine, da bi bilo veliko bolj smiselno, ko bi se učili slovenščine ali vsaj ruščine in nemščine. Jezilo me je, da se učimo jezikov, ki ju ne bomo uporabljali. Slovenščine sem se zato začel učiti kasneje. Škoda, bolje bi bilo, ko bi začel že prej.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava