»Normalno je, da imamo različne nazore, a želim biti povezovalna«

Imenovanje Helene Jaklitsch za ministrico za Slovence v zamejstvu in po svetu v vladi Janeza Janše je bilo po splošnem prepričanju veliko presenečenje. Tudi za leta 1977 rojeno zgodovinarko in sociologinjo. Takšnega povabila ni pričakovala, ampak nove naloge je ni strah, saj dobro pozna področje dela. Prijazno je privolila na pogovor za Primorski dnevnik, ki je pod silo razmer nastal »na daljavo« – po elektronski pošti.

To je vaša prva preizkušnja v politiki, kaj vas je spodbudilo, da ste sprejeli ministrsko funkcijo?

Če pustim ob strani, da nikoli nisem razmišljala, da bi vstopila v politiko, sem povabilo, ki me je pravzaprav presenetilo, skoraj brez pomišljanja sprejela. Področje poznam in ga imam rada, pripravljena pa sem tudi trdo delati. Že od nekdaj so mi blizu naši rojaki, ki živijo v zamejstvu in po svetu, in so mi tudi vzor v svojem vztrajnem delu za ohranjanje slovenstva.

Vzor je lepa in zahtevna beseda. Zakaj ste jo uporabili?

Mi, ki živimo v matični domovini, si niti ne predstavljamo, koliko truda in naporov morajo Slovenci zunaj naših meja vložiti, da ostajajo Slovenci v čim več razsežnostih. Zdaj imam torej priložnost, da se jim kot ministrica vsaj nekoliko oddolžim, da jim pokažem, da nam je v Sloveniji mar zanje. Sama bom naredila vse, kar bo v moji moči, za poglobitev te povezanosti med nami.

Večkrat ste predavali oz. ste javno nastopali v Trstu in Gorici. Koliko poznate slovensko manjšino in kakšen vtis ste si ustvarili o njej?

Med Slovenci v zamejstvu imam kar nekaj znancev in dobrih prijateljev. Spremljam njihov vsakdanjik in vidim njihovo požrtvovalno delo in angažiranost pri ohranjanju slovenske zavesti, slovenskega jezika in kulture. Glede na to seveda gledam na slovensko skupnost z veliko naklonjenostjo in spoštovanjem, si pa ne delam utvar, da ni nobenega področja, kjer bi stvari lahko šle še bolje. Veliko škode je bilo narejene v preteklosti zaradi neenakega odnosa matice do različnih delov te skupnosti.

Mislite, da je sedaj glede tega drugače?

Danes so se razmere tudi v tem smislu obrnile na bolje. Opaziti je skupna prizadevanja tistih, ki jim je slovenstvo resnično vrednota, da bi te razlike premostili in skupaj postali močnejši. Ne le zaradi njih samih, temveč tudi v odnosu do italijanskih oblasti. Tega se veselim in v tem povezovalnem duhu želim delovati tudi sama.

Med predstavitvijo v Državnem zboru ste posebno pozornost namenili Narodnemu domu v Trstu ob 100-letnici požiga. Kaj vam pomeni Narodni dom?

Požig Narodnega doma je bil zame vedno simbol fašističnega nasilja do Slovencev v Trstu, pa tudi drugod, kjer so živeli Slovenci. Tudi na Primorskem, ne le za današnjo mejo. Zdi se mi kot simboličen začetek totalitarnih napadov na slovenski narod.

Omenili ste tudi njegovo vrnitev Slovencem. Menite, da bo do tega prišlo?

Vsekakor mislim, da je po stotih letih res čas, da Italija tudi na tak način popravi krivico, ki je bila storjena Slovencem, obenem pa pokaže, da zna držati besedo. Sicer pa, če sem lahko nekoliko bolj osebna, je zame misel požganega Narodnega doma neločljivo povezana tudi s spominom na Lojzeta Bratuža in njegovo trpljenje, ko je umiral zaradi zvestobe slovenski besedi, čeprav je med požigom in njegovo smrtjo skoraj dvajset let razlike. To bi moral biti zgled, ki bi ga morali znati približati tudi mlajšim generacijam v domovini, kjer domovinska zavest kar nekako šepa.

Slovenija italijanski in madžarski manjšini zagotavlja zajamčeno zastopstvo v parlamentu. Kako gledate na to?

Slovenija je v tem zagotovo lahko odličen zgled vsem svojim sosednjim državam, pa tudi drugim, kako urediti položaj narodnih manjšin.

Tudi Italiji?

Želela bi si, da bi tudi Italija sledila temu zgledu in slovenski manjšini omogočila imenovanje svojega predstavnika v rimskem parlamentu. Brez iskanja tisočih razlogov, zakaj to ni mogoče oz. zakaj se to ne da. Vzpostavitev načela vzajemnosti je pač nekaj, kar slovenska narodna skupnost upravičeno pričakuje in si za to popolnoma legitimno tudi prizadeva. Sama upam in si želim, da bi nam to tudi uspelo, podpora slovenske države pri teh prizadevanjih je, mislim, bila že do sedaj dokaj jasno izražena.

Slovenci na Videmskem so v tem trenutku predvsem zaradi demografskega upada najbolj ranljiva enota v sklopu slovenske manjšine. Kaj bi bilo treba po vašem narediti za izboljšanje stanja?

Največ seveda lahko naredijo Slovenci na Videmskem sami. Njihova odločitev mora biti ali želijo ohranjati slovenstvo ali ne. Glede na to, da nekateri že več kot sto petdeset let plavajo proti toku, ko želijo živeti kot Slovenci, kaže na to, da ta volja obstaja. Ti, ki vztrajajo, si zaslužijo našo hvaležnost in pomoč.

Kako jim lahko pomaga slovenska država?

Slovenska država jih je dolžna podpirati, spodbujati in jim nuditi podporo, toda, če še tako neradi slišimo, je pač dejstvo, da če ni otrok, noben, še tako dober ukrep, ne more preprečiti neizogibnega. Seveda je to problem tudi v centralni Sloveniji, a bolj žgoč je v zamejskih okoljih. Vem, da si že dolgo časa prizadevajo najti stabilnejšo rešitev za poučevanje v Kanalski dolini in tu je podpora slovenske države pri teh njihovih naporih pomembna. Kot država bi morali pogledati, kaj lahko naredimo, da bi to potrebo vendarle uresničili.

Eden od poslancev vas je med predstavitvijo v komisiji Državnega zbora posvaril, naj pri opravljanju ministrske dolžnosti ne delujte ideološko. Kako mislite svoje svetovne nazore uskladiti z ministrovanjem?

Iskreno povedano, me to vprašanje vedno znova začudi in ga razumem predvsem v luči preteklih delitev.

Zakaj vas to čudi?

Prepričana sem, da mi je iskreno domoljubje pri delu lahko samo v pomoč. Če bi bila nekoliko hudomušno razpoložena, bi vas celo povprašala, ali je bila podobna skrb izražena tudi, ko so prevzemali vodenje urada ministri z drugačnim, bolj – recimo blago – internacionalističnim svetovnim nazorom. Danes mislim, da bi v resnici moralo biti nekaj popolnoma normalnega, da imamo ljudje različne svetovne nazore. To je temelj demokracije in pluralnosti vsake družbe. In želim si, da bi bila ta osnovna širina navzoča povsod.

Večkrat je slišati očitek, da je Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu samo neke vrste organ, ki zgolj deli finančna sredstva manjšinam in Slovencem po svetu. Kako odgovarjate na ta očitek?

Ta misel je res prisotna marsikje v zamejstvu, pa tudi med Slovenci po svetu. To je po svoje razumljivo, saj je večina sredstev urada prek dveh javnih razpisov razdeljenih med slovenske manjšine in slovenska društva po svetu. Na ta sredstva, čeprav niso velika, vsi čakajo in se nanje zanašajo. Pri tem pa smo žal vsi kar nekako pozabili, da denar ni vse.

In kako si zamišljate delo Urada pod svojim ministrovanjem?

Da je treba gledati širše in iskati tudi drugačne načine povezovanja in sodelovanja. Sama tako vidim urad kot tistega sogovornika znotraj Slovenije, ki lahko Slovencem iz zamejstva in po svetu odpira vrata drugih institucij znotraj naše države. Urad lahko in mora s svojo prisotnostjo podpirati prizadevanja slovenskih manjšin pri njihovem delu za ohranjanje slovenstva.

Katere so za vas prioritete?

Ta spodbuda mora biti vidna še posebej pri ohranjanju in prenašanju slovenskega jezika na mlajše generacije. Želela bi si, da bi naši rojaki čutili, da imajo kot skupnost in kot posamezniki v matični državi vso podporo. Tako pri njihovi vsakodnevni skrbi za ohranjanje slovenstva, kot pri njihovem javnem in političnem angažiranju. To bo tudi moj program, čeprav se zavedam, da je za spremembo mentalitete potreben čas. Ampak enkrat je treba začeti, kajne?

Imate za konec kakšno sporočilo za Slovenke in Slovence v Italiji v teh zelo težkih časih? V teh dneh in tednih se je naše življenje zelo spremenilo. Čeprav je še tako težko, se dosledno držimo napotkov, ki jih v naše dobro in dobro vseh ljudi sporočajo oblasti in zdravstveno osebje.

Prepričana sem, da bomo skupaj zmogli. Je pa ta čas tudi priložnost, ki jo sicer večinsko okolje v veliki meri onemogoča. Zdaj, ko je javno življenje okrnjeno, lahko svoje naravno mesto dobi slovenski jezik: za vsakdanji pogovor, za branje slovenske literature in tudi, kdor ima vsaj malo veselja, za načrtno izpopolnjevanje jezikovnega znanja. Želim vam poguma in zdravja.