»Pritegnila me je slovenska lepota«

Lepa zgodba. Sandro Clemente se je rodil v Padovi, tam živel 40 let in se nato, to je bilo pred desetimi leti, preselil v Trst, kar mu je odprlo pogled v slovenski svet. Zaljubil se je v slovenščino, v Prešernove verze in v Slovenijo, ki jo kot navdušeni jadralni padalec pogosto opazuje s ptičje perspektive.

Pogovor z njim je potekal v italijanščini, v kateri je seveda bolj suveren, čeprav je njegovo znanje slovenščine presenetljivo dobro. S fotografom naju je sprejel v Dolini, kjer si je ustvaril dom v neposredni bližini pristajalne steze jadralnih padalcev. Na mizi ob lepi peči je izstopal italijanski prevod Prešernovih pesmi.

Med pogovorom je Clemente nosil naglavno ruto. Ko si jo je snel, se je razbohotila gosta griva, ob kateri je fotografu ušlo: »Prešeren!«

Nekdo bi vas lahko izzval: življenje je lepo, zakaj si ga kvarite z učenjem slovenščine?

Ne drži. Ravno zaradi lepote sem se začel učiti slovenščine. Prešernove pesmi zelo lepo zvenijo. Nasploh pa me je vsa slovenska lepota pritegnila in spodbudila k odkrivanju slovenskega sveta.

O kateri lepoti govorite?

Mislim predvsem na naravo. Ukvarjam se pač z jadralnim padalstvom in sem rad v stiku z naravo. Glede tega naj povem, kako imenitno se mi zdi, da ima naš klub vzletišče pri Socerbu v Sloveniji in pristajališče v Italiji, tu zraven mojega doma. Tudi zaradi dejstva, da živim ob meji, sem začutil dolžnost, da se naučim slovenščine. Ko sem začel, me radovednost ni minila, a se je vse bolj krepila in se še krepi. Začel sem poglabljati slovnico, da bi delal čim manj napak, z učenjem književnosti pa želim razumeti slovensko dušo.

So vam všeč tudi dvojina in sklanjatve?

Dvojina prav gotovo, saj je zelo romantična. Ni isto, če rečeš mi ali midva. Je sicer res, da se na Primorskem dvojina zelo redko uporablja, a ko se ponudi priložnost, je to karta, ki jo lahko zaigraš. Glede sklanjanja pa moram priznati, da se mi je raba šestih sklonov na začetku zdel trd oreh, a se potem privadiš.