Razlogov, zaradi katerih naj mladi glasujejo, res ne manjka

Ko teče beseda o volitvah in v glavnem nizki volilni udeležbi, navadno ne mine dolgo do trenutka, ko se zasliši komentar, da je stanje tako, ker mladih volitve ne zanimajo. A to ne drži. Ali vsaj ne drži vedno.

Na zadnjih volitvah v Evropski parlament, leta 2019, so ravno med mladimi zabeležili najbolj pomenljiv porast volilne udeležbe. V primerjavi z letom 2014 je takrat volišča obiskalo 14 % več volilnih upravičencev do 25. leta, v starostni skupini od 25. do 39. leta pa je bil porast volilne udeležbe 12-odstoten.

Mlade, ki tedensko sooblikujejo našo rubriko Perspektive, smo zato vprašali, zakaj bi se morali po njihovem mnenju mladi udeležiti evropskih volitev, ki bodo jutri in v nedeljo. Nihče izmed njih ni nedvoumno zatrdil, da ne namerava glasovati. Več jih je odgovorilo, da bodo zagotovo obiskali volišče. Nekateri še ne vedo, za koga bodo glasovali, a vedo, da bodo vzeli glasovnico v roke.

Druži jih prepričanje, da je udeležba na volitvah pomembna. »Zavedam se, da moj glas šteje. Le kamenček je, a v malem pomenljiv. Moj glas bo dokaz, da verjamem v boljšo prihodnost. Danes, kot še nikoli, ne bom tiha in tudi ne ravnodušna. Ker lahko in ker mi je mar,« meni 23-letna Katarina Visintin s Peči v sovodenjski občini. »Mladi imamo sedaj možnost, da izrazimo svoje mnenje. Naša udeležba na evropskih volitvah je pomemben korak do krepitve demokracije in prihodnosti EU, ki zadeva nas vse. Dokazovala bo, da nismo pasivni in še naprej zagrizeno držimo v pesteh našo pravico do glasu.« Teme, ki jo motivirajo za udeležbo na volitvah, so mir, svoboda, pravice in priložnosti.

Antje Gruden iz Mavhinj, stara 23 let, izpostavi individualno in kolektivno raven pomena udeležbe na volitvah. »Zavedati se moramo tako pomembnosti našega glasu, kot bistva posameznikov, ki gradimo skupnost, družbo, državo in širši družbeni, kulturni, politični prostor.«

Če ne odločamo sami ...

Sandi Paulina iz Prečnika, ki stanuje v Vidmu, naniza nekaj prednosti, ki jih imamo hvala EU, kot sta prosti pretok ljudi in blaga ter odprava dodatnega zaračunavanja telefonskih storitev v drugih evropskih državah, razmišlja pa o pravici do glasovanja, ki jo prevečkrat jemljemo za samoumevno.

»Pozabljamo, da še pred 78 leti polovica italijanskega prebivalstva ni imela pravice do glasovanja,« spomni na povojno uveljavitev volilne pravice žensk. Omeni tudi, da še obstajajo kraji na svetu, kjer nekateri ljudje nimajo pravice do glasovanja. Spet drugje je to le navidezna pravica, opozarja Sandi Paulina, za katerega ljudje žrtvujejo vse, kar imajo. »Včasih tudi življenje.«

»Naš glas je pomemben,« je prepričan 26-letni Openc Jadran Vecchiet. »Bruselj ni tako oddaljen, tamkajšnji odločevalci pa upoštevajo naše želje. Če pa ne bomo odločali sami, bo kdo drug za nas. Evropa lahko postane bolj pravična, bolj zelena, mladim in delavcem bolj prijazna, manj abstraktna, bolj odločna. Takšno Evropsko unijo pa si moramo zaželeti in tudi glasovati zanjo.«

Tisti svinčnik ima moč

Da glasovi štejejo le, če postanejo številni, meni 29-letni Jakob Terčon iz Slivnega, ki zato mlade poziva k udeležbi na evropskih volitvah. »Pozivam jih, naj se uprejo starejšim generacijam, ki današnji svet čedalje manj razumejo, a ga v veliki meri pogojujejo, čeprav ne bodo doživljale bodočnosti, o kateri odločamo z volitvami. In spominjam jih, da nismo mi odvisni od politikov, temveč politiki od nas, zato naj ne podcenjujejo moči, ki jo tisti svinčnik ima.«

Generacijski faktor omeni tudi 23-letna Helena Lupinc iz Šempolaja, ki ne dvomi, da bodo mladi šli na volitve in zaupa v to, da bodo izbirali premišljeno. »Ozrla bi se zlasti na »starejšo« populacijo, ki je, morda zaradi izkušenj v preteklih letih, vrgla puško v koruzo,« zavrne očitke o domnevni apatiji mladih. Pri tem omeni podatke iz Eurobarometra, ki dokazujejo porast volilnega angažmaja mlajših na zadnjih evropskih volitvah leta 2019.

Marsikdo med sooblikovalci rubrike Perspektive se zaveda, da je iskanje kandidata, ki bi bil stoodstotno »skladen« z njihovimi stališči, željami in pričakovanji, obsojeno na neuspeh, kar pa še ne pomeni, da ne bodo glasovali. »Šel bom glasovat tudi zato, ker če že ne najdem kandidat*, ki popolnoma predstavlja moje ideale, vrline in prepričanja, obstaja polno kandidat*, ki nosijo naprej ideje, vrline in prepričanja, ki so diametralno nasprotni mojim. In nazadnje bom šel glasovat, ker sem ponosen zamejec, ki uživa Evropsko unijo vsak dan. In ti?« vpraša Sandi Paulina (končnica -* je primer zapisa, ki vključuje tudi nebinarne iden titete, op. nov.).

Nisi kandidat? Vprašaj se ...

Diana Bertè iz Gorice meni, da boš kandidata, ki bo v celoti predstavljal tvoja stališča, našel samo, če kandidiraš sam. Ali sama. Zato 30-letnica za odločanje o tem, katero stranko izbrati, ponudi izziv. »Veliko je vprašanj, za katera že poznaš svoj odgovor in torej veš, katera stranka se najmanj oddaljuje od tvojih idej.«

Naniza nekaj primerov. Kaj misliš o pošiljanju orožja državam, ki so v vojni? Kakšno je tvoje stališče glede Palestine in Izraela? Meniš, da Evropa potrebuje svojo vojsko? Te zanima boj proti podnebnim spremembam? In še: kaj meniš o priseljenstvu? Je zate pomembna pravica do enakega plačila med ženskami in moškimi? Kakšno je tvoje mnenje o pravici do zakonitega in varnega splava? »Veliko je vprašanj, za katera že poznaš svoj odgovor. Še več je odgovorov, ki jih daš, ko greš volit,« sklene Diana Bertè.

Kakšno EU si želijo?

»Evropske volitve so trenutek, ko lahko sebi in drugim dokažemo, da smo lahko Evropa boljše prihodnosti, taka, ki lahko gre čez logike imperializma in na šahovnici globalne ter notranje politike deluje kot akter in promotor vrlin miru in sožitja,« pove Antje Gruden. »Veter konzervativne in skrajne desnice, ki že nekaj časa plapola med zastavami evropskih držav, naj sproži v nas voljo po svežini ter vrnitev k vrlinam prave Evrope, ki si je želimo za zibelko prihodnosti.«

Evropska unija marsikomu ni všeč, se zaveda Jadran Vecchiet, ki tudi sam prevečkrat opaža prevelike razlike med evropskimi ideali in današnjo EU. A vpraša se, katere so alternative. »Vsak po svoje? Socialno, okoljsko in gospodarsko nazadovanje Velike Britanije naj bo nauk za vse. EU ni perfektna, a omogoča pravičnejšo rast in sožitje. Obenem smo lahko le združeni res pomembni na svetovnem parketu.« Vecchiet meni, da se »moramo tisti, ki imamo radi Evropsko unijo, osredotočati na unijo, kakršno želimo. Kritika mora biti konstruktivna. Seveda lahko EU izboljšamo, za to pa moramo izraziti konkretne želje, ne smemo le arbitrarno streljati nanjo.« Na ta vidik ga je nedavno opozoril Othmar Karas, prvi podpredsednik Evropskega parlamenta v iztekajočem se mandatu.

Jakob Terčon bo glasoval tudi zato, ker ne želi, da bi na volitvah prevladale stranke, ki nasprotujejo nadaljevanju evropske integracije. »Nameravam torej podpreti tistega, ki bo zagovarjal večjo evropsko suverenost, in sem mnenja, da je Evropa močnejša, bolj avtonomna in solidarna, ko se predstavi bolj integrirano in složno na svetovni sceni. Volil bom proti tistim, ki vidijo v Evropi grešnega kozla, nad katerim se pritožujejo, češ da stvari ne delujejo, in zagovarjajo nacionalizme prejšnjega stoletja, ki dolgoročno vodijo v večjo delitev in bolj izrazit spor. Evropa smo mi vsi.«