Sodeloval je že tudi s slovenskimi predstavniki humanitarne organizacije

Predsednik Amnesty International Italia Emanuele Russo si je moral za intervju ob 60-letnici ustanovitve mednarodne humanitarne organizacije odščipniti del opoldanskega premora, namenjenega kosilu. Predsedniška funkcija ni plačana, kruh si Russo, po rodu iz Turina, služi v nevladni organizaciji, ki se ukvarja s pravicami otrok, z vzgojnimi projekti in s spletnimi tečaji na to temo.

Za predsednika je bil izvoljen pred dvema letoma. »Poveljuje« več kot 2000 aktivistom in armadi 70.000 prostovoljcev. V pogovoru je spregovoril o sebi, o stikih, ki jih je imel v prvih letih delovanja s člani slovenskega Amnesty International, o primeru Giulia Regenija in o »nehvaležnem« položaju, v katerem se je znašla Italija pri iskanju resnice o njegovi smrti, o kvarnih posledicah pandemije na človekove pravice po svetu, pa tudi o vse bolj zaskrbljujoči rasti, skoraj »institucionalizaciji« sovražnega govora.

Kdaj ste pristopili k Amnesty International?

V začetku leta 2000, bolj aktivno pa leta 2003.

Zakaj ste se odločili za pristop k tej organizaciji?

Leta 2001, po zaključenem študiju na liceju, mi je oče podaril letno poročilo Amnesty International. Na zadnji platnici je pisalo: »Če ne poznaš tega poročila, ne veš, v kakšnem svetu živiš.« Začel sem brati, nameraval sem se vpisati na študij diplomacije, že takrat me je zamikalo vprašanje človekovih pravic. Amnesty mi je omogočil poglobitev tega študija na univerzitetni ravni, tako sem začel.

S čim ste se v prvih letih ukvarjali?

Z vprašanjem vzgoje o človekovih pravicah. Amnesty International se je rodil, da bi opozoril na kršenje človekovih pravic in spodbudil svetovno javnost k njihovemu spoštovanju. Prav tako, če ne še bolj pomembna pa je vzgoja človeka, predvsem mladega, o človekovih pravicah. Gre za nekakšno promocijo teh pravic, za pravcato kulturo človekovih pravic. S tem sem se ukvarjal na univerzi.

In potem?

Krog delovanja se je razširil. Dali so mi možnost mednarodnega sodelovanja s predstavniki Amnesty International iz nekaterih drugih držav.

Katerih?

Maroka, Poljske, Slovenije ...

Slovenije?

Da. Pripravili smo načrt, ki ga je financirala Evropska unija, o tako imenovanih dobrih praksah za spodbujanje človekovega dostojanstva, pa tudi za vzgojo o človekovih pravicah, pri katerih so sodelovali tudi predstavniki sekcije Amnesty International iz Slovenije. Prvi stik z njimi sega celo v leto 2004, ko smo blizu Turina pripravili mednarodno delavnico, na kateri je bil govor o človekovih pravicah migrantov, ki se ga je udeležila tudi predstavnica iz Slovenije.

Je bil že takrat govor o tako imenovani »balkanski poti« priseljencev?

Delavnica je potekala v okviru načrta Prehodi Organizacije Združenih narodov, ki se ukvarja s pribežniki in prosilci za azil. Začrtane so bile njihove poti, prehodi, težave, odnosi oblasti, dejansko vse, kar se je v naslednjem desetletju podeseterilo. A s slovenskimi predstavniki je bil govor tudi o drugih vprašanjih: o pravici do dostojnega doma, do socialnih pravic.

V Furlaniji - Julijski krajini je bilo delovanje Amnesty International zadnja leta zaznavno predvsem po uboju Giulia Regenija v Egiptu. Vi ste se takoj aktivirali, da bi resnica prišla na dan.

To je ena od temeljih vlog Amnesty International. Podobno je bilo tudi po aretaciji Patricka Zakija v Egiptu. Primera se sicer razlikujeta, prvi se je tragično končal, za drugega upajmo, da se bo srečno. Oba posegata na področje človekovih pravic. Naš poseg je bil potreben predvsem zato, da primera ne bi potonila v pozabo, kar je upal in še upa Al Sisijev režim. Ne smemo pozabiti, da v Egiptu vsak dan izgine nekaj ljudi. Nekateri se »vrnejo« po treh tednih ali kakem mesecu, za mnoge pa se ne ve, kam so končali, če so še živi ali ne.

Celoten intervju v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.