V tokratnem prispevku se vračamo k temi, ki smo jo delno že obdelali pred nekaj meseci, ko smo se ukvarjali z razliko med internetom in spletom ter delali red na področju pravilne rabe izrazov spletni in internetni. Glede na to, da se v medijih in vsakdanjem govoru omenjeni izrazi še vedno močno mešajo in predvsem napačno uporabljajo, bomo podali še nekaj uporabnih primerov in obrazložili, kdaj se uporabljata pridevnika virtualen in online ter kako se pravilno zapiše predpona e-.
V zadnjem letu smo začeli pospešeno operirati s številnimi novimi pojmi kot so e-šola, e-učenje, spletno šolanje, spletno orodje, virtualno okolje ipd. Zagotovo je marsikdo v tem času močno napredoval v svojem računalniškem znanju, spoznali smo nove tehnologije, čisto vsi pa smo padli na izpitu natančnosti, kajti usvojene izraze še vedno ne znamo uporabljati. In to pomeni le eno: da ne poznamo delovanja novih tehnologij.
Internet ≠ splet
Koliko krat smo v zadnjih mesecih prebrali naslove, da se šola (ponovno) »seli na splet«? Žal prevečkrat. Narobe je, da je bil šolski proces v učilnicah toliko krat prekinjen, še bolj narobe pa je, da smo te besede brali in jih nato uporabljali, kajti šola se ni nikoli selila na splet. Pouk se je namreč prestavil na internet oziroma je potekal v virtualni obliki, saj izobraževalne ustanove niso izvajale pouka na svojih spletnih straneh (ko govorimo o spletu, govorimo o spletnih straneh), pač pa so se odločile za različna orodja in sisteme, ki se povezujejo z internetom, kot so na primer Zoom, Teams, Cisco Webex, Skype ter Googlovi Meet in Classroom. Zadnji dve se lahko sicer uporabljata prek spleta, torej na spletnih straneh, v trenutku, ko se odločimo za uporabo aplikacije (na primer na tablici ali telefonu), pa smo že na internetu in ne več na spletu.
Če smo torej natančni, lahko v vseh primerih govorimo o virtualni šoli, saj šolska izkušnja obstaja, čeprav ni realna, ali po domače: učenci in dijaki so fizično doma, vseeno pa so s pomočjo mikrofona, kamere in vsebin na ekranu na nek način tudi v šoli. Prav tako smo izkusili šolanje online, se pravi v omrežju, ki mu pravimo internet. Ker pa je online tujka, je raje ne uporabljajmo v pisnem izražanju, čeprav je v pogovornem jeziku ta izraz v splošni javnosti že zelo razširjen, razumljen in sprejet. Obstaja pa še en izraz, ki elegantno reši vse zagate okrog uporabljenih tehnologij: ker so učenci in dijaki vsak na svojem domu in najbrž tudi precej daleč drug od drugega, šolanje čisto povsod poteka na daljavo. Takšen opis je še najbolj primeren za najmlajše osnovnošolce, ki doma rešujejo naloge ne da bi se priklapljali na kakršno koli aplikacijo.
E- kot elektronsko
Predpona e- je uveljavljena okrajšava za vse, kar je elektronsko (e-pošta, e-bančništvo, e-knjige, e-poslovanje itd.). V bistvu označuje dejavnost, ki poteka preko računalnika ali interneta, tako da lahko mirno rečemo, da smo spoznali tudi e-učenje. Tovrstne elektronske izkušnje pa bomo vedno zapisali z vezajem, se pravi: e-šola, e-šolanje, e-izobraževanje ...
Na koncu opozarjamo še na predpono, ki se čedalje pogosteje in tudi dokaj konfuzno uporablja povsod, ko se informacijska tehnologija rokuje z virtualno resničnostjo, to je cyber-. Zelo pogosto se sicer uporablja kot sopomenka za e- ali virtualen, čeprav je našla svoje mesto v širšem kulturnem kontekstu rabe računalnikov in omrežij v človeškem doživljanju sveta (npr. cyber-security, cyber-sex, cyber-bulling). To torej pomeni, da lahko govorimo tudi o cyber-šoli, saj gre že za delno virtualno izkušnjo, vendar ker še vedno upamo, da je pouk na daljavo začasna rešitev v sili, bomo raje ostali kar pri e-šoli.