»Dvojezičnost je res zaščitni faktor, ima nemajhen kognitivni potencial«

V 30 odstotkih primerov je posledica možganske kapi izguba sposobnosti govorjenja oziroma afazija. V nevrološki kliniki tržaške bolnišnice na Katinari pa so opazili, da osebe, ki so že od rojstva oziroma od zgodnjega otroštva dvojezične, prej in bolje obnovijo govorne sposobnosti v akutni fazi možganske kapi v primerjavi z enojezičnimi subjekti.

Na to opozarja zdaj tudi študija z naslovom Early bilingualism as a protective factor against acute post-stroke aphasia, ki jo je pred mesecem dni objavila ena najpomembnejših strokovnih revij s področja nevrologije na svetu Journal of Neurology, opravili pa so jo prav v Trstu s preučevanjem odziva pri pacientih, pripadnikih slovenske narodne skupnosti v Italiji oziroma osebah z zgodnjo hrvaško-italijansko dvojezičnostjo.

Dognanja iz študije sta Primorskemu dnevniku orisala dva soavtorja – ob mnogih drugih – dr. Marcello Naccarato, sicer vodja enote za možgansko kap nevrološke klinike katinarske bolnišnice, in direktor klinike prof. Paolo Manganotti.

Kako je nastala ta študija?

Naccarato: Študija izhaja iz zanimanja za to, kar je govor, bodisi iz spoznavnega kot iz kulturnega zornega kota. Gre za to, kako deluje govor pri normalnih osebah, predvsem pa pri osebah, ki so žal delno izgubile govorno sposobnost zaradi možganske kapi. Izhaja pa tudi iz ugotovitve, da na tem območju živi več jezikovnih manjšin, ki sobivajo že stoletja. Odkar je prišel prof. Manganotti, smo vedno imeli vtis, da te osebe v akutni fazi nekoliko bolje in nekoliko prej nadoknadijo izgubo govora po možganski kapi v primerjavi z osebami, ki niso dvojezične.

Iz teh začetnih ugotovitev se je rodila zamisel o retrospektivni oceni oseb, ki so bile pri nas hospitalizirane z možgansko kapjo v hiperakutni fazi in z motnjo govora, ki pomeni afazijo. Želeli smo spoznati, ali enojezične osebe oziroma osebe italijanskega jezika s šolskim znanjem angleščine v manjši meri obnovijo govor v primerjavi z dvojezičnimi osebami. Pri tem smo upoštevali tudi posebnost dvojezičnosti našega območja, saj gre za simultano, predšolsko dvojezičnost, kjer se je oseba sočasno naučila obeh jezikov v družinskem okolju. Gre za dvojezičnost, ki, kot ugotavlja tudi strokovna literatura, aktivira tudi posebne, predvsem bilateralne cone možganov in bi morala privesti na primer tudi do zmanjšane incidence demence, ampak v akutni fazi tudi do izboljšanja same afazije.

Manganotti: Jasno je, da ima dvojezičnost fascinanten aspekt. Dvojezične osebe imajo gotovo zaščitne faktorje in bolj kompleksne govorne zmogljivosti. V vsakdanji praksi in rutini kot tudi pri kroničnih patologijah se opaža, da kdor obvlada več jezikov, ima gotovo precejšen kognitivni potencial in potencial nadoknadenja. Mi to vidimo v kritičnem, dramatičnem trenutku, kot je možganska kap, kjer že takoj opazimo, da en jezik preživi v primerjavi z drugim. To ni samo študija, ampak nam tudi omogoča drugačen pristop, s tem da razpolagamo z logopedsko službo, kjer je temeljnega pomena imeti dvojezično osebje, kot je tudi temeljnega pomena imeti zdravstvene delavce – bolničarje, zdravnike, tehnike – ki naj bodo sposobni govoriti več jezikov, v tem primeru predvsem italijanščino in slovenščino, pa tudi hrvaščino.

Ste upoštevali tudi osebe, ki so se jezikov naučili pozneje, med šolanjem?

Naccarato: Zaenkrat smo jih hote izločili, ker namen naše študije je bil oceniti to, kar se dogaja v našem geografskem okolju ob upoštevanju tudi relevantnosti italijansko-slovenske in italijansko-hrvaške dvojezičnosti iz zgodovinskega in kulturnega zornega kota. Poudarjam simultane dvojezičnosti, se pravi take, ki jo je oseba ustvarjala že v prvih mesecih življenja. To, kar ste vi omenjali, bo predmet ene od prihodnjih raziskav, ker smo tudi v tem smislu odprti do vseh drugih obstoječih oblik večjezičnosti.

Kaj ste posebnega odkrili pri osebi, ki jo prizadene možganska kap in s težavo obnavlja normalen govor? Prej ste omenili, kateri jezik se ohrani, kaj ste ugotovili pri obravnavanih primerih?

Naccarato: Kar smo opazovali in opažamo, predvsem pri italijansko-slovenskih dvojezičnih osebah, je, da pogosto začnejo nadoknaditi verjetno najprej slovenščino: če prej niso utegnile povedati ničesar v nobenem jeziku, v primerih, ko gre bolje, morda začenjajo najprej s slovenščino, potem nadoknadijo tudi italijanščino. Medtem pa pri italijanskih enojezičnih osebah opažamo, da je vedno večja razlika pri nadoknadenju govora tudi v teh razmerah, ki so malo bolj zapletene in hude.

Torej, nekaj, kar si se naučil že v povojih oziroma v otroštvu, ti potem pomaga, da bolje nadoknadiš.

Naccarato: Da, in verjetno tudi dejstvo, da si črpal pri različnih kulturnih modelih in jezikih, deluje nekoliko tudi kot trening za možgane. Tako, kot se pravi, da visoka kulturna raven zmanjša tisto, kar je lahko začetek kognitivnega slabšanja ali pa, da reševati križanke oziroma ohranjati aktivnost na tem področju lahko na nek način prispeva k ohranjanju dobre kognitivne kondicije, isto stvar opažamo pri možganski kapi z okvaro pri govoru.

Manganotti: Dvojezičnost je res zaščitni faktor, ampak prav posluževanje več sistemov omogoča več integracij, ima nemajhen kognitivni potencial. To nam tudi omogoča možnosti določenega tipa rehabilitacije.

Celoten intervju lahko preberete v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.