Uglajeni in umirjeni gospod, pravi gospod, Oliviero Stock preseneča. Ko bereš njegovo knjigo o prednikih, ki so ubežali Hitlerju (In barba a H., založba Bompiani, 2022), se ti zdi, da jo je napisal zgodovinar ali celo pisatelj. Toda v Trstu rojeni svetovljan, ki se je po več letih vrnil v domače mesto, je v resnici znanstvenik, italijanska eminenca na področju umetne inteligence.
Presenetil je tudi nekaj ur po koncu pogovora. Poslal je elektronsko sporočilo: »Rad bi vam povedal, da sem bil intervjuja za Primorski dnevnik posebno vesel. Ko sem se vračal v Trst, sem vsakič, vse do njene smrti leta 1994, obiskal meni zelo drago Ernesto Beuk in ji nosil Primorski dnevnik, za katerega sem vedel, da ga rada bere. Jaz slovenščine žal ne znam. Hvaležen vam bom, če to omenite.«
Zgodba vaše knjige ima zanimivo predzgodbo. Svoji mami ste leta 1996, ko je bila stara 78 let, podarili Macintoshev računalnik. Ste ji ga ravno zato, da bo pisala spomine?
Da. Moja mama je bila zmeraj dovzetna za tehnološke novosti. Hitro se je znašla, tako da je še pred 80. rojstnim dnevom spomine zaključila. Kar je napisala, sem natisnil za ožji družinski krog, za otroke in vnuke, jaz pa sem dodal predgovor z razlago zgodovinskega konteksta.
Zakaj ste hoteli, da mama opiše, kar je doživela?
Glede na to, kar mi je zaupala, sem menil, da je za nas potomce pomembno, da se ohrani sled o tem, kar je doživela. Tudi njej je godilo, da nam nekaj pusti.
Knjigo In barba a H. (V brk H-ju) ste začeli graditi na spominih mame in dnevniku pradeda. Predstavljate pa jo kot knjigo o reševanju. Zakaj?
V knjigi je več zgodb o tem, kako so se ljudje iz mamine družinske veje rešili pred preganjanjem Judov. Predvsem je govor o letih 1938 in 1939, ko je bilo stanje že dramatično, a so se Judje vendarle lahko še rešili, saj so bila vrata še nekoliko priprta.
Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.