V arhivu odkrili še neobjavljeno rezijansko narečno besedilno gradivo

Ko bi ne bilo Jana Baudouina de Courtenayja, bi danes slovenska dialektologija najbrž bila precej revnejša. Poljski jezikoslovec (1845–1929) je namreč konec 19. stoletja večkrat obiskal slovenske kraje in se s posebno pozornostjo posvetil narečjem iz Benečije in Rezije. Raziskovalci Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU so v začetku oktobra obiskali sanktpeterburško podružnico Arhiva Ruske akademije znanosti (RAN) in pokukali v zapuščino Jana Baudouina de Courtenayja, v kateri so naleteli na še neobjavljeno rokopisno narečno besedilno gradivo iz Rezije.

O izplenu nedavne ruske odprave smo se pozanimali pri Janošu Ježovniku, ki je zaposlen na leksikološki sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in sodeluje pri nastajanju novega slovarja slovenskega knjižnega jezika (eSSKJ), sicer pa se posveča tudi slovenskim narečjem v Italiji, zlasti v Benečiji in Reziji.

»V sanktpeterburškem arhivu, ki hrani del zapuščine Jana Baudouina de Courtenayja, ostalo se nahaja v Moskvi in Varšavi, smo s kolegicama Carmen Kenda-Jež in Marijo Jasinsko z Inštituta za slovanske vede v Moskvi pregledovali gradivo in naleteli na mapo rokopisov. De Courtenay je zelo rad črtal stvari, popravljal, desetkrat prepisoval, toda ti rokopisi zgledajo precej blizu končni redakciji, saj pripisov skoraj ni. Ta mapa oz. manjši zvežčič šteje dolg 165 strani, v njem pa so teksti v rezijanskem narečju, kakih 120 enot gradiva je.«

So ti de Courtenayjevi zapisi še neobjavljeni?

To moramo še natančneje preveriti. Najdaljši prozni del je v svojem članku leta 1977 že objavil Rado Lenček, kolikor sem uspel pregledati do sedaj, pa kaže, da ostalo gradivo še ni bilo objavljeno.

V Furlaniji - Julijski krajini se venomer pojavljajo zimzelena mnenja ljudi, ki zatrjujejo, da narečja iz Benečije in Rezije niso slovenska. Kako bi jim odgovoril?

Jezik, ki ga govorimo, v tem primeru neko lokalno narečje, je zelo pomemben del pri tem, kako konstruiramo lastno identiteto. Vsak je lahko ponosen na svoj jezik ali narečje in ga, če hoče, lahko tretira kot nekaj posebnega. Ne moremo oporekati človeku, če se identificira, kot pač se.

Po drugi strani je pa treba vedeti, da mimo teh subjektivnih faktorjev obstajajo objektivna dejstva, ki so splošno sprejeta tako v slovenistiki kot v svetovni slavistiki. Ti govori, ta narečja se preprosto niso mogla razviti iz ničesar drugega kot iz neke starejše stopnje slovenščine, iz katere so nastala vsa slovenska narečja. Za to obstaja cela vrsta objektivnih dokazov – glasoslovnih, oblikoslovnih ali čisto besednih, ki kažejo na to, da so tako beneški govori kot rezijanščina slovenska narečja.

Zdaj – če se želi govorec opredeliti kot pripadnik neke druge skupnosti, ima seveda to pravico, ne more pa vehementno trditi, da nekaj ne drži, če za to obstajajo neizpodbitni dokazi, predvsem pa nima pravice drugim odrekati, da se opredeljujejo drugače kot on.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku,