Sobota, 28 november 2020
Iskanje

»Veliko več bo psihičnih težav«

Psihologinja in psihoterapevtka Jana Pečar

Gorica |
26. apr. 2020 | 10:35
Dark Theme

V času ukrepov za omejitev širjenja koronavirusa je življenje večine ljudi omejeno za štirimi stenami, kjer pa posledično pogosto ostajajo tudi težave in stiske posameznikov. Te se s podaljševanjem obdobja izolacije le še poglabljajo. Da bi s pogovorom, nasvetom in informacijami olajšali vsakdanjik, je na voljo brezplačna zelena telefonska številka 800-301030 (od ponedeljka do petka od 9. do 13. ure) zdravstvenega podjetja Asugi, na kateri strokovnjaki zagotavljajo psihološko pomoč. Na Goriškem deluje v okviru družinske posvetovalnice tržaško-goriškega zdravstvenega podjetja ASUGI (Azienda Sanitaria Universitaria Giuliano Isontina) enainštiridesetletna psihologinja in psihoterapevtka Jana Pečar, Tržačanka (Lonjerka) po rodu, ki z družino stanuje v Gabrjah na Goriškem.

Katere psihološke težave so najbolj značilne za ta čas koronavirusa?

Pri populaciji, ki se sooča s pandemijo, moramo upoštevati več dejavnikov in torej njeno kompleksnost. Vse skupaj ni tako enostavno. Pravzaprav je zelo komplicirano, saj vsakdo izmed nas je imel že pred koronavirusom svoje značilnosti, stiske in težave.

Ob pojavu koronavirusa se nam je vse spreobrnilo na glavo: na vrat na nos smo morali spremeniti svoj način življenja.

Kako je bilo na samem začetku?

Prve dni so mnogi reagirali z negacijo situacije. Vse skupaj so podcenjevali in se dejansko v nekaterih primerih iz tega norčevali. Človek je namreč navajen, da kontrolira in nadzira, kar se okrog njega dogaja. Kasneje smo v tej situaciji razumeli, da tega ni mogoče nadzirati, in smo dojeli, da smo ranljivi, da nam preti grožnja tako imenovanega nevidnega sovražnika.

Izolacija oziroma karantena je še dodatno poglobila težave, kajne?

Iz zdravstvenega vidika nas je karantena zavarovala pred virusom. Res pa je, da smo se morali hitro prilagoditi novim življenjskim razmeram, na katere nismo bili vajeni. Znašli smo se sredi kriznega stanja. Pri tem moramo upoštevati, da vsakdo v sebi obdela, kar se mu dogaja na drugačen način.

Katera čustva so vezana na čas koronavirusa?

V prvi vrsti strah pred okužbo, ki je sicer funkcionalen preventivnim ukrepom in posledično pelje do zmanjšanja stikov. Nato jeza, čeprav dejansko ni nikogar, ki ga lahko krivimo. Pravzaprav so nekateri na samem začetku koronakrize krivili Kitajce. Nato smo se jezili nad ukrepi, ki so nam in še nam omejujejo svobodo. Od drugih čustev bi izpostavila še paniko, občutek krivde - predvsem pri tistih, ki so na primer okužili bližnje oziroma prijatelje -, potrtost, žalost, pa tudi depresivna stanja, ki večkrat izhajajo zaradi pomanjkanja socialnih stikov. Ponavljam: z vsem tem se vežejo tudi naše lastnosti in posamezne življenjske zgodbe. Torej zelo so pogoste anksiozno-depresivne motnje, ki lahko privedejo tudi do nespečnosti, somatizacija. Izraz somatizacija ali psihosomatski simptom se nanaša na telesne simptome, ki nimajo organske osnove. Pogosto gre za telesni izraz duševne stiske, ko oseba toži o bolečini ali drugih telesnih motnjah, a ker zdravniki ne zmorejo odkriti oprijemljivih zdravstvenih vzrokov za te pritožbe, se pozornost in odkrivanje vzroka usmeri na psihološke in psihosocialne mehanizme, ki bi lahko ležali za simptomom. Somatizacija je kompleksen pojav, pri katerem gre najpogosteje za preplet psiholoških, bioloških in socialnih dejavnikov. Somatizacija je dokaj pogosta tudi pri otrocih in mladostnikih. Starši v tem obdobju opažajo pri svojih otrocih veliko takih reakcij. To v zvezi s širso populacijo, ki ni imela stika z virusom.

Kaj pa tisti, ki so se okužili?

Kar zadeva tiste, ki so se okužili, ali so bili hospitalizirani in zdravstvene delavce na »bojni fronti«, torej v direktnem stiku z virusom, so psihološki vidiki veliko bolj kritični. Vezani so lahko na travmatično doživljanje in lahko vplivajo na razvoj simptomov, ki presegajo sfero motenj anksioznosti. Poleg tega so mnogi v tem obdobju zaradi virusa izgubili drago osebo na travmatičen način.

Taki primeri so hujši.

Tudi psihologi ste se prvič znašli v tem položaju in je tudi za vas nekaj novega, kajne?

V psihologiji obstaja specifična specializacija, ki ji pravimo Urgentna psihologija (psicologia dell’emergenza), ki se ukvarja z izrednimi stanji, kot so posledice potresov, brodolomov in tako dalje. Na tem področju obstaja več dobrih praks. Vendar v primeru koronakrize vstopamo psihologi v akcijo že med samo emergenco, in pri tem sproti pridobivamo nova spoznanja. Tudi za nas je ta pandemija novost, ki sili v iskanje novih načinov dela..

Kako pa ste reagirali v zdravstvenem podjetju?

Psihologi smo se organizirali tako, da smo še naprej in še bolj na voljo ljudem v stiski. Različne službe so preoblikovale svoje delovanje in se prilagodile razmeram. Pri nas pacientom sledimo večinoma preko telefona, če ne gre za posebno nujne in kritične primere. Za širšo populacijo je na voljo zelena številka. Značilnost naših služb je ta, da delamo ekipno v delovni skupini, razpolagamo z mrežo kontaktov po ozemlju, na katerem delujemo. V stiku smo s socialno službo, socio-skrbstvenimi ustanovami.Ta je naša dodana vrednost. Veliko stavimo na zamenjavo izkušenj in mnenj. Ključna je strokovnost.

Katere težave lahko pričakujemo v nadaljevanju oziroma po pandemiji?

Pričakovanja so zdaj le hipotetična. A mislimo, da bodo največje težave prišle na dan kot reka podtalnica po krizi, ko se bo vse skupaj umirilo. Veliko več bo psihičnih težav, ki se bodo pojavile kot reakcija na stres, ki ga povzročajo okoliščine pandemije. V literaturi dobimo raziskave, ki so jih opravili po obdobju epidemije Sars. Iz teh je razvidno, da bo zelo visoka post travmatska stresna motnja posebno pri zdravstvenih delavcih. Tak razplet pričakujemo, ko se bo vse skupaj normaliziralo. Po tako imenovani fazi alarma in mobilizacije. Med emergenčnimi stanji se je potrebno posvetiti temu, kar se dogaja in zdržati, tudi čustveno nekako preživeti. Zatem pa lahko težave privrejo na dan v obliki psihičnih motenj.

Italijanska vlada je v delovno skupino za pripravo tako imenovane faze 2, ki jo vodi Vittorio Colao, poleg drugi znanstvenikov vključila tudi psihiatra in psihologa.

To zelo cenim, saj lahko ti dve figuri pomagata in posredujeta pomembne informacije o študijah v zvezi s psihološkimi posledicami restrikcij in prehajanja v normalno življenj. Pomembno bo tudi razmisliti o reorganizaciji institucij, predvsem tistih, ki se ukvarjajo s starejšimi osebami. Na to opozarja tudi profesor Fabrizio Starace, ugleden psihiater, ki vodi oddelek za duševno zdravje v Modeni in je član omenjene delovne skupine.

Povedali ste, da je pač stisk in tegob veliko. Kako na ta čas reagirajo tiste osebe, ki so doma same?

Človek je socialno bitjo in potrebuje medsebojne stike za preživetje. Nekateri se bolje znajdejo sami, drugi pa ne.

Tačas nam je v veliko pomoč tehnologija ...

Velja. V pomoč so nam telefoni, pametni telefoni, internet, aplikacije, družabna omrežja.Izpostavila bi tudi delo številnih prostovoljnih združenj in društev, ki delujejo na socialnem področju in pomagajo ljudem v stiski. Veliko društev je preoblikovalo svoje delovanje in se je tako prilagodilo potrebam ljudi. Zaradi tega bi poudarila, da je še toliko bolj pomembna socialno-družbena organiziranost na ozemlju, kjer živimo.

Katere težave pa se lahko pojavijo med karanteno v družinskem okolju?

Družina je zelo kompleksna stvar. Vsaka je po svoje drugačna in ima svoje specifike. Vse družine pa ne živijo v enakih pogojih. Recimo: v času koronakrize moramo upoštevati, kje družine sploh živijo. Ali v majhnem stanovanju ali imajo doma dvorišče in celo vrt. Vse to vpliva na psihično stanje posameznikov. V tem času vemo, da se družine z otroki spopadajo s kopico težav, ki so vezane na upravljanje šole na daljavo, na pomanjkanje neke socialne rutine, na uravnavanje vsakodnevnih dinamik in čustvenih reakcij.

Seveda vse to ni primerljivo s težavami družin, v katerih so otroci s specifičnimi potrebami, kot so avtistični otroci, otroci s sindromom ADHD in še bi lahko naštevali. Pa tudi družine, ki imajo v oskrbi starejše neavtonomne člane ali družine s psihičnimi bolniki.Upoštevati moramo, da je tem družinam zmanjkala zunanja pomoč.

Pa tudi ženske so v tem času bolj podvržene nasilju moških, kajne?

Domača izolacija sili ženske, ki doživljajo nasilje v družini, da preživijo več časa z nasilnimi partnerji. Večkrat so tudi otroci priče ali žrtve domačega nasilja. Pomembno je, da smo vsi pozorni na ta fenomen. Na razpolago je tudi aplikacija policije YouPol, s pomočjo katere lahko vsakdo opozori in zaprosi za pomoč policijo. Do sil javnega reda se lahko obrnete tudi v anonimni obliki. Še nekaj bi dodala.

Prosim.

Ženske so v tem času močno pod pritiskom, saj se borijo na več frontah. So v službi ali delajo na daljavo in hkrati morajo skrbeti za otroke, ki ne obiskujejo šole. V nekaterih primerih pa morajo skrbeti tudi za stare starše. Večkrat se mora celo ženska odločati: ali služba ali dom. Prišlo je tudi do primerov, ko so se nekatere mame zaradi otrok odpovedale službam, saj niso uspele istočasno jahati dveh konjev. Pomembno je, da ostanemo pozorni na ta vidik in na riziko izgorelosti. Ne smemo dovoliti, da bi prišlo do prekinitve oziroma nazadovanja ženske emancipacije.

Vi se veliko ukvarjate tudi z odvisniki: kako je v tem času z njimi?

Z odvisniki sem se ukvarjala pred nekaj leti. Resnici na ljubo še nisem imela možnosti, da bi se s kolegi pogovarjala, kako je zdaj situacija s temi osebami. Omenili pa so mi, da doslej niso opazili velikih sprememb. Pred namestitvijo v goriško posvetovalnico sem nekaj let delala na oddelku za duševno zdravje: v zadnjem obdobju sem se večkrat posvetovala s kolegi iz centrov za duševno zdravje, ki so mi povedali, da se zdaj veliko ukvarjajo s številnimi novimi primeri, za katere opažajo, da so posledica koronakrize. Ena izmed teh posledic izhaja iz finančne narave. Veliko ljudi namreč preživlja hude finančne težave, ki lahko vodijo tudi do eksistencialne stiske in ekstremnih dejanj.

Kdo bo najmanj občutil te stresne situacije? Morda prav otroci?

Tega še ne vemo. Otroci bodo občutili na drugačen način.

Manjkajo jim socialni stiki, prijatelji, dejavnosti ... občutijo, da se dogaja nekaj nenavadnega. Skrbi jih tudi, kaj se dogaja s tem virusom, sprašujejo, če lahko zbolijo, če je možno, da se okuži kdo v družini. Pomembno je, da jim starši prisluhnejo, se z njimi mirno pogovorijo in jim seveda nastalo situacijo predstavijo na za otroke primeren način. Seveda, za tiste družine, ki so se direktno soočile z okužbami in mogoče tudi izgubo drage osebe, je stopnja duševne stiske lahko veliko hujša.

Na duševno zdravje nam ni pomagalo niti dejstvo, da nismo smeli na sprehod ...

To prav gotovo. Rekreacija, sprehod in druga razvedrila razbremenijo našo psiho. A v teh tednih je bilo pomembno, da smo se držali pravil.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava

$tempAlt.replaceAll('"','').replaceAll('<p>','').replaceAll('</p>','').replaceAll('<br>','').replaceAll('<br/>','').replaceAll('<br />','').trim()

Ali menite, da bi morali za praznike vsaj delno sprostiti ukrepe proti pandemiji?

27. nov. 2020 | 11:20
Da, absolutno
Da, toda nisem povsem prepričan/a
Ne
Absolutno ne
Ne vem
Prikaz rezultatov

Glasovanje zahteva prijavo