»Zgodilo se je že, da sem rože dala v kombi in ga grela«

Trg Oberdan v Trstu. Stika se več ulic, križajo se mnoge avtobusne linije in palače okrog spomenika z dvema zaljubljencema (gre za Mascherinijevo Visoko pesem) so polne zgodb.

Tudi edina slovenska knjigarna v Trstu je tam. Nekaj korakov od nje, na severnem robu trga, je kiosk z rožami. V njem dela Elena Praselj. Ponudbo, da bi med pogovorom v sosednjem baru poravnali račun za kavo, je odločno zavrnila. »Ne, to je moj teritorij.«

Ta del pločnika potemtakem čutite za svojega?

To je moj kotiček, ja.

Od kdaj ste tukaj?

Kiosk sem odprla 9. aprila 1990.

Ste ga postavili vi ali je že bil tu?

Pred mano je bila gospa Juština, Kontovelka, ki je živela v mestu. Petintrideset let je prodajala rože, a na drugi strani vogala. Potem je 15 let delala na tej strani. Jaz pa sem tukaj 34 let.

Ko ste prevzeli kiosk, se je zdelo, da bo v palači za vami sedež Tržaške kreditne banke (TKB).

V bistvu je bilo skoraj vse pripravljeno.

Verjetno ste si zelo želeli imeli TKB za soseda ...

Seveda, ker več je trgovin in dejavnosti blizu tebe, več je tudi strank. Jaz imam recimo najmanj dela ob sobotah, ker so moje stranke v glavnem ljudje, ki delajo v uradih tu v mestu. Čim je petek popoldan, ni več ljudi. Ob sobotah pridejo ljudje na Trg Oberdan samo parkirat, ker potem gredo v center.

Trg Oberdan torej ni več v centru?

Ne več. Pravi center se je pomaknil k morju, zdaj je tam, kjer so ulice zaprte za promet, recimo San Nicolò in Cavana.

Iz kioska dobro vidite, kako se spreminja mesto, kajne?

Zelo.

Vidite tudi, kako se spreminja družba?

Veste kaj? Zelo mi je žal, da nisem poslušala nasveta, da bi vsak dan, ob točno isti uri, recimo ob 9.15, fotografirala, kar vidim. Zelo se kesam, da se nisem lotila tega, tako kot mi je tudi žal, da si nisem jemala zapiskov o lepih in nelepih pogovorih z ljudmi ... (Pride mimo mlada gospa, ki bi rada poklepetala, a se ji Elena Praselj opraviči, ker je sredi intervjuja). Sem stalno v stiku z ljudmi. Turisti me vprašajo, kje je avtobusna postaja, drugi me vprašajo, kje je sindikat. Če delaš v trgovini, tega ne doživiš, ker ljudje težko vstopijo v trgovino samo zato, da bi kaj vprašali. Tu pa sem na cesti.

Vam je ob močni burji ali strupenem mrazu žal, da ne delate v zaprtem prostoru?

Ljubim svoje delo, zato mi ni žal. Burja je sicer problem, ker poškoduje cvetje, tako kot tudi mraz. V kiosku ni prostora za vse, predvsem pred božičem, ko imamo več rož. Prav božična zvezda je tipična roža, ki hitro umre, če jo pozimi pustiš na prostem. Treba si je pomagati, tudi to se je že zgodilo, da sem rože dala v kombi in ga grela.

Kakšen pa je Trg Oberdan 14. avgusta opoldne pri 40 stopinjah?

Lep. Meni je všeč. Gotovo bolj kot v burji in mrazu.

Spomladi pa izstopajo barve tam pri spomeniku.

O ja. Tisti dve drevesi, gre za judeževo drevo, sem videla zrasti. Ko cvetijo, sta res krasni, enako drevo je tudi tukaj naprej na začetku Ulice Romagna.

Kaj se je še spremenilo, če pogledate v leto 1990?

Ljudje. Danes hitro opaziš, da je dosti priseljencev.

Pred leti so mi vaši kolegi pri Svetem Jakobu rekli, da so priseljenci z Balkana hvaležne stranke ...

Se strinjam. Ogromno cvetja kupujejo ob 8. marcu in tudi ob drugih prilikah. Od kod so, ne vem, vidiš pa, da niso Tržačani.

Kaj pa vaše delo, se je v teh 30 letih spremenilo?

Opažam, da ljudje manj kupujejo za krašenje doma. Zaradi covida pa so tudi opustili nekatere navade. To se recimo pozna na pokopališčih, kjer je zdaj dosti manj cvetja.

Kako si to razlagate?

Covid je vsem vsaj malo spremenil življenje. Več tednov so bila pokopališča zaprta in to je prekinilo navado, da neseš rožo na grob. Danes je precej umetnega cvetja.

Pandemija je mnoge tudi spodbudila k zamenjavi službe. Ste tudi vi kdaj razmišljali o tem?

Ne.

Se rož in cvetja lahko naveličaš?

Ta poklic opravljam že več kot 40 let in se ga nisem naveličala.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.