Pred enim letom je uprava ŠZ Bor napovedala odstop in prekinitev dejavnosti na stadionu 1. maja. Leto je minilo in stadion je še odprt. Odprt ostaja tudi po petkovem 48. rednem občnem zboru, na katerem pa je predsednik Igor Kocijančič podal vse prej kot spodbudno poročilo.
»Tempelj slovenskega športa,« kot je zgodovinski objekt Slovencev pri Sv.Ivanu imenoval predsednik ZSŠDI Ivan Peterlin v svojem (pisnem) pozdravnem posegu skupščini mestnega društva, razpada na prafaktorje, vsak mesec pa samo za kritje živih stroškov (elektrika, gretje, voda) »požira« več kot 3.500 evrov.
»Ta objekt je polno zaseden 11 mesecev na leto, in to brez redno zaposlenih oseb,« je v svojem poročilu med drugim povedal Kocijančič. Vendar njegova strateška vloga, pravijo upravitelji stadiona, v naši skupnosti ni deležna primernega priznanja, kaj šele podpore. »Odločili smo se vztrajati še eno leto zaradi finančne pomoči, ki nam jo je zagotovil Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu (v času ko ga je vodila Ljudmila Novak) in zaradi odkrite podpore ZSŠDI,« je povedal predsednik ŠZ Bor. V čem je stadion manj pomemben od dveh kulturnih domov (s telovadnicama) v Gorici, se je vprašal Kocijančič. Ker menijo, da ni manj pomemben, so tudi letos (že drugič) vložili prošnjo za uvrstitev stadiona med primarne ustanove Slovencev v Italiji. Da bi s prilivom rednih sredstev lahko zagotovili njegov obstoj in se posvetili tudi njegovemu razvoju, načrtu o izgradnji sodobnega centra z možnostjo hkratne vadbe več skupin, kar bi objekt lahko spremenilo v športno središče vseh Slovencev tržaške pokrajine.