Četrtek, 29 september 2022
Iskanje

Pred petimi leti kot švicarska ura v fazi napada in kot trop hudih psov v obrambi

Komentar Sergija Tavčarja o košarkarskem eurobasketu 2022

21. sep. 2022 | 15:27
Dark Theme

Katastrofa slovenske reprezentance na eurobasketu me je, po nekaj burnih dneh jeze in odpora do vsega, kar se košarke drži, privedla do tega, da sem začel razmišljati (filozofirati?) o tem, kako se v kratkem času korenito spreminja perspektiva, ki jo imamo o dogodkih, ki smo jim priča. Sem dovolj star, da se zelo dobro spomnim časov takoj po neodvisnosti Slovenije, ko smo bili skoraj vsi prepričani, da je uboga mala Slovenija sicer neodvisna država, a kaj, ko s tem nima prav nobene možnosti, da se uveljavi v ekipnih športih. Zdelo se nam je namreč nemogoče, da bi se lahko kjerkoli in kakorkoli merila z velesilami, ki imajo veliko večji bazen športnikov, ki imajo veliko več denarja, ki lahko po mili volji naturalizirajo vse mogoče ljudi iz drugih dežel in celin, ki hodijo v te velesile s trebuhom za kruhom, in tako dalje. Sam sem na primer nekoč napisal o Zdovcu, da bo po neodvisnosti Slovenije postal bolj ali manj košarkaški reprezentančni samotar.

Po nekaj več kot trideset let se sedaj pritožujemo, da je na primer odbojka zgrešila pohod na svetovno (!) kolajno, da so bili košarkarji pogubno slabi in da jim je uspelo izgubiti kot evropski prvaki (! – se zavedate, kaj to sploh pomeni?) proti »neki« Poljski (košarkarski velesili še v časih, ko sem začel poročati na TV Kopru), da so trenutno rokometaši v krizi in da ne dosegajo več evropskih in celo svetovnih kolajn, in tako dalje. Kristjan Čeh je vse razočaral, ko mu ni uspelo dodati evropske krone svetovni (spet - !), ali ko je bil Pogačar komaj le drugi (!) na Touru, ko Janja Garnbret ne zmaga na vseh (!) tekmah svetovnega pokala in tako dalje.

Mislim, da je čas, da vse skupaj gledamo skozi zgodovinsko perspektivo. Od časov, ko so bili Slovenci pohlevni ljudje, ki so se zadovoljevali s športnimi drobtinami, smo prišli do časa, ko se počasi poraja dvom, ali ne postajajo malenkost preveč prepotentni. Zavedajmo se, da je slovenski športni uspeh pravi čudež, ki se ga osebno ne znam racionalno razložiti, in stopimo malo na trdna tla. Res je pa nekaj: Slovenci smo postali končno samozavestni in če je nekdo sposoben, da poseže po vrhunskih rezultatih, je edino le prav, da jih tudi od njega zahtevamo.

Košarkarji so gotovo bili med temi. Postava je bila bolj ali manj tista, ki je branila naslov, super zvezda Luka Dončić je dozorel in prišel na sam vrh najbolj razpoznavnih športnikov na svetu, vrnil se je kapetan Goran Dragić, skratka vse je bilo v najboljšem redu. Zakaj potem ta polom? Kdo ve. Ne poznam razmer v slovenski reprezentanci, zato le lahko ugibam, kaj hudiča se je zgodilo. Če se motim, sem prvi, ki se bo za to opravičil.

Najprej dejstva: Slovenija je igrala naravnost obupno, uprizarjala je najboljšo (beri najslabšo) kvazi košarko, ki se igra onstran oceana, žogo je neskončno mencal zvezdnik, ki se je je iznebil vedno le v zadnjih sekundah napada z lastnim metom ali s podajo nekomu, ki je pred tem tekal v prazno 20 sekund, ne da bi nikoli imel niti trohice upanja, da mu bo žoga dana vsaj kako sekundo prej. Obramba je na drugi strani prej gledala in občudovala nasprotnike, namesto da bi jim stopila za vrat, kot je treba, če le hočeš imeti kakršno koli upanje na zmago. Pred petimi leti je ta ista reprezentanca igrala kot švicarska ura v napadu in kot trop hudih psov v obrambi. Čemu torej ta sprememba?

Osebno mislim, da so se močno porušili odnosi v slačilnici. Takrat je bil »Bog i batina« Goran Dragić in je Dončić delal to, kar mu je »gazda« zapovedoval. Vsi ostali so se vrteli okoli njiju in vse je bilo v najboljšem redu. V tem času pa se je zgodilo, da je Luka postal super zvezdnik in misli, da se sedaj igra po njegovo. To je, da ima vedno on žogo in da so mu drugi le podložniki. Seveda Dragiću to sploh ni všeč (popolnoma upravičeno), drugim prav tako ne in vse to se pozna na igrišču. Recept? Trda roka trenerja (po mojem je bil Sekulić v glavnem nemočen opazovalec dogodkov), ki ga podpira strokovno vodstvo reprezentance, ki naj končno dopove Dončiću, da je košarka nekaj povsem drugega, od tistega, kar si on misli, da je.

Košarka je tisto, kar je igrala Španija. Moram priznati, da sem iz veliko razlogov navijal za Nemce (prvi je ta, de se pri njih igra zdrava košarka na zdravih temeljih), ali se sploh nisem pritožil, ko jih je Španija premagala v polfinalu. Igrala je pač veliko bolje in je njena zmaga čista kot solza. Španci so svetu dokazali, da ti sploh ni treba imeti v ekipi super zvezdnikov (pravzaprav je veliko bolje, če jih sploh nimaš), da igraš dobro košarko, dovolj je, da imaš na klopi kompetentnega trenerja, ki vleče prave poteze v pravem trenutku in ki ima nadzor nad ekipo vedno, v vsakem primeru. Res prava katastrofa bi se pripetila za celo košarkarsko evropsko gibanje, če bi zmagala Francija, ekipa brez repa in glave, ki je med drugim prišla do finala povsem nezasluženo, saj sta ji naravnost podarili že doseženo zasluženo zmago tako Turčija v osmini finala kot Italija v četrtfinalu. Moram reči, da mi je malo žal za Italijo: med vsemi nastopajočimi je igrala kar dobro in smiselno košarko (kdo je igral najboljšo košarko? Španija, Finska in Češka, ne more biti nobenega dvoma) in bi si verjetno zaslužila več.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava