Četrtek, 18 avgust 2022
Iskanje

Psihologija za zmago

Brez (virtualne) dlake na jeziku: olimpijska rubrika Sergia Tavčarja – št. 8

Peking |
17. feb. 2022 | 15:22
Dark Theme

Prav v včerajšnji kolumni sem razmišljal o tem, kako lahko tako sam atlet kot gledalec doživi z različnimi in večkrat celo nasprotnimi občutki osvojitev olimpijske kolajne. Včeraj smo se lahko še enkrat prepričali, kako je ta fenomen razširjen, kako se dogaja kar sproti. Prav poučen je primer Sofie Goggia. Punca, ki je med drugim moj absolutni športni idol, kajti vsakič, ko odpre usta, pove kaj izredno pametnega in zanimivega o tem, kaj jo sploh žene do športa in kako tako tehnično, kot psihološko in po trenutnem notranjem počutju, doživlja vse svoje nastope, je nesporno daleč najboljša spustašica na svetu. Bila je do danes olimpijska prvakinja, predvsem pa je letos, vsakič, ko je prišla do cilja v tekmi svetovnega pokala, spravljala v zadrego vse nasprotnice, tolikšna je bila njena premoč. Problem je v tem, da je velika borka in da se vsakič spusti po progi na meji svojih sposobnosti. In ko hodiš po meji, ti tudi kdaj pa kdaj spodrsne in padeš. In pasti na ledeni progi brez zaščite, ko voziš preko 100 km na uro, je vse prej kot prijetno. Pred olimpijado se ji je pripetilo kar dvakrat zaporedoma, zadnjič prav na zadnjem spustu pred olimpijado v Cortini. Vsi poznate njeno kalvarijo, ko se sploh ni vedelo, ali bo sploh lahko nastopila v Pekingu in mnenje večine je bilo, da ji ne bo uspelo. Z jekleno voljo se je kolikor toliko pripravila in končno včeraj nastopila. In zasedla drugo mesto, samo 16 stotink od zlate kolajne. Je to zmaga volje nad vsem ali boleč poraz? Je zadovoljna, da je sploh prišla na oder za zmagovalke, ali jo tare misel, kaj bi bilo, ko bi bila le kolikor toliko v boljšem telesnem stanju? Zelo zanimivo jo bo poslušati, ko se bodo emocije polegle in bo lahko bolj trezno razmišljala o vsem, kar se ji je zgodilo. Ponavljam: punca je izredno inteligentna in nikoli ne pove banalnih stvari. In če mene kaj v športu zanima, je to, kako razmišlja, kako se pripravlja na važne tekme in kakšne sprotne občutke ima na tekmi sami, atlet najvišje ravni, pravi zmagovalec, tisti, ki doseže svoje najboljše izide prav na najvažnejših tekmah. Ko sem se na primer pogovarjal z italijansko atletsko legendo Saro Simeoni prav o teh stvareh in mi je razlagala, kaj vse je prestala, da je zmagala na olimpijadi v Moskvi, sem prišel do žalostnega zaključka, da bi bil jaz vedno »luzer«, tudi če bi imel nadnaravne telesne in tehnične sposobnosti. Psihološko ne bi zdržal in bi se v odločilnem trenutku enostavno podelal v hlače.

Točno to, kar se je zgodilo ruskemu biatloncu Latipovu, ko se je pripeljal na zadnje streljanje v štafeti. Rusija je premočno vodila, pred njim so njegovi tovariši vsi opravili svojo predajo z odliko, imeli so samo tri poprave v sedmih strelskih nastopih, sam Latipov je v prvi seriji leže pokril brez problemov in zelo hitro vseh pet tarč, zmago je bilo treba le potrditi s kolikor toliko dostojnim zadnjim streljanjem. In zgodila se je katastrofa: Rus je očitno začel razmišljati o zmagi, gotovo se mu je prikazala v mislih podoba, ko je miroval dve leti zaradi dopinga, občutil je odgovornost pred sotekmovalci, in začel je streljati v prazno, kot da bi mu se zameglilo pred očmi in bi se mu možgani skisali. Mučno ga je bilo gledati, kako je na koncu moral celo dvakrat v kazenski krog in so ga medtem krepko prehiteli Norvežani in Francozi, ki so se obojni na polovici tekme zdeli že v izgubljenem položaju. Na njegovo srečo je moral tudi Nemec v kazenski krog in je tako na koncu rešil vsaj bronasto kolajno. Žalostno ga je bilo gledati na cilju, ko so ga morali tovariši tolažiti, ker je bil naravnost skrušen. Ko je streljal v prazno sem takoj pomislil na tretjega Rusa v štafeti, Cvetkova, ki je bil pred tem dvakrat četrti na posamični tekmi in je končno zavohal kolajno, in to zlato. In kako se je moral potem čutiti, ko se je začelo vse podirati. Po drugi strani pa je Norveška, po zaslugi neverjetnega Johannesa Boeja in nepričakovanega Christiansena v zadnji predaji, uspela zmagati tudi po katastrofalni prvi predaji enega svojih najboljših biatloncev, predvsem pa nezgrešljivega strelca Legreida, ki je skoraj vse »zafural«, ko je tudi on streljal na golobe namesto na tarče. Lepo in poučno je bilo gledati Legreida po koncu tekme. Ni in ni mogel nehati se jokati in se opravičevati pred sotekmovalci. In to me vrača na začetek današnjega razmišljanja: kako bo Legreid doživljal v svojem življenju vsak pogled v vitrino z zlato pekinško kolajno? Ali jo bo kdaj koli imel za res svojo ali jo bo vedno doživljal s skelenjem pri srcu, ko se bo stalno zavedal, da mu je bila podarjena in da bi jo on sam lahko zapravil še za druge tri tovariše? Spet nov dokaz, kako je šport zapleten in prav zato tako neizmerno lep ter človeški.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava