»Umreti kot mož, da bi živel kot človek«

V celoti objavljamo tudi slovenski prevod odmevnega govora, ki ga je videmski župan Furio Honsell v nedeljo prebral na bazovski gmajni (za prevod se zahvaljujemo programskemu oddelku Radia Trst A).

»Predsednik odbora za proslavo bazoviških junakov Milan Pahor, župani, ki predstavljate svoje skupnosti, družinski člani in prijatelji junakov, protifašistični državljanke in državljani!

Z velikim ganotjem bom danes spregovoril ob tem tako etično kot politično, pa tudi človečnostno pomembnem dogodku. Globoko občutim pomen, ki ga ima ta dogodek za slovensko skupnost v Trstu in bi ga moral hkrati imeti za celotno tržaško mesto, za našo deželo, za Italijo in za vse tiste italijanske in slovenske državljane, ki čutijo dolžnost, da ponovno potrdijo vrednote svobode, pluralnosti, solidarnosti, enakosti, enakih možnosti, pravičnosti, demokracije. Državljanske vrednote, ki so naše edino upanje za civilen napredek človeštva. Vendar pa je to tudi priložnost, da se obsodijo fašizmi in njihovo barbarstvo, da obsodimo politike homologacije, ki težijo k zanikanju posebnosti in s tem jemljejo dostojanstvo različnim identitetam in kulturam, ki so - nasprotno - pravi temelji skupnosti.
Surova politika prisilnega raznarodovanja, pravilneje bi bilo reči fašistizacije, ki so jo italijanske oblasti v dvajsetletju izvajale nad slovensko govorečim prebivalstvom teh dežel, bo za vedno ostala simbol grozodejstva in barbarstva. Odprava slovenskih šol, potem slovenskega jezika iz šol in cerkva, ukinitev kulturnih in celo športnih društev, ukinitev slovenskih časopisov in vseh slovenskih kulturnih dejavnosti in dejavnosti v slovenskem jeziku, postopna odprava slovenskih priimkov in krajevnih imen, začenši z imeni rek, so med najbolj gnusnimi in subtilnimi oblikami zanikanja kulture neke skupnosti. Posebno podla pa je bila prepoved slovenščine na sodiščih, ki je odvzela državljanom pravico do enakih možnosti, da se branijo.
V očitnem kršenju mednarodnih pogodb italijanske oblasti niso preganjale fizičnega nasilja, ki so ga nad slovensko manjšino izvajali škvadristi. Nasprotno, s krepitvijo fašizma je bilo nasilje vedno bolj legitimirano in je privedlo do požiga več ljudskih domov ter Narodnega doma v Trstu. Višek je nasilje doseglo z internacijo slovenske inteligence in premestitvijo slovenskih učiteljev in duhovnikov.
Na to dramatično zgodbo, tako tragično za tiste, ki so jo doživeli na lastni koži ali v pripovedih starejših, bi bilo potrebno danes gledati ne le kot na problem zatiranja manjšine, ampak v njej videti širšo simbolično vrednost. Priznati in prevzeti vso odgovornost za ta dejanja »etnične melioracije« je zdaj, za države kot je Italija, ki se nikoli ni mogla sprijazniti s svojimi fašističnimi zločini, za državo, ki ni imela svojega ​​Nürnberga, dolžnost. Danes, kot pristni evropski državljani, državljani protifašistične Evrope, ki ima za svoje geslo »enotnost v različnosti« in torej antitezo ideje o naci-fašistični Evropi, moramo reči, »vsi smo slovenski partizani«. Ti junaki so univerzalni mučeniki, ker so se bili sposobni upreti diktaturi, se žrtvovati v imenu vrednot in človekovih in državljanskih pravic za vse nas. To so naši mučeniki!
Da bi počastili te ob 5:43 5. septembra 1930 po grozovitem mučenju in farsi sojenja brutalno umorjene junake, bi bilo dovolj, da bi izrekli oziroma zakričali njihova imena: Ferdinand Bidovec - 22 let, Franjo Marušič - 24 let, Zvonimir Miloš - 27 let in Alojz Valenčič - 34 let, in z njimi povezali tudi ime hrvaško-istrskega junaka Vladimirja Gortana, ki je padel pod streli v Pulju 17. oktobra 1929.
Bili so mladi in bili so pogumni. Razumeli so, da je pomembno, da se uprejo, da je nastopil čas za ukrepanje. Bilo bi lažje, takrat, morda pa v vseh časih, če bi bili zgolj opazovalci in ne akterji. Ti mladi ljudje so pred drugimi razumeli, da resnična etika zahteva odziv, ker sta čakanje, predvsem pa brezbrižnost do nepravičnosti, že sokrivda. In danes, v sedanji krizi, ki je prej antropološka kot gospodarska, katere prve žrtve so mladi, lahko iz mladostništva teh junakov dobimo veliko navdiha. Iz mladih se rojeva svoboda in pravičnost. Bili so mladi, a bili so velikani.
Današnja slovesnost je majhna stvar v primerjavi z velikostjo njihove epopeje. Vendar je kljub temu pomembna priložnost za nas, da obnovimo univerzalni pomen tega, kar so znali dokazati s svojimi dejanji. Ti junaki so model, ki ga ne smemo pozabiti. In sem globoko počaščen, da imam možnost, da v imenu celotne videmske skupnosti, prisostvujem tej svečanosti.
Fašizem v resnici še vedno obstaja, zlasti v Italiji. Kot je dejal Gobetti takoj po pohodu na Rim: »To ni revolucija, ampak razodetje starodavnega italijanskega zla.« V vsakem obdobju obstaja nevarnost fašističnega, totalitarističnega odklona. To smo v zadnjih letih opazili v Italiji in tudi v drugih državah »civilizirane« Evrope. Fašizem se širi počasi, skoraj neopazno, in se napaja pri širokem soglasju, ki temelji na predsodkih in stereotipih, dokler ne bo prepozno in bomo izgubili demokratične pravice ter padli pod diktaturo. In potem bo za našo rešitev potreben krvav osvobodilni boj. To je velika lekcija dvajsetega stoletja, tragičnega kratkega stoletja. Zato se moramo upreti in moramo vedno obsojati fašizem, stigmatizirati, ko se pojavijo, tudi šibke signale. Vendar ni dovolj, da se zavedamo tveganja fašizma, ampak moramo vsak dan znova obujati protifašistično zavezo, tudi ko se zdi, da je tveganje daleč. To je razlog, zaradi katerega dogodki, kot je ta, niso zgolj retorični obredi, ampak zelo pomembna etična in politična dejanja.
Ampak ta dan je zelo pomemben tudi z zgodovinskega vidika, saj je priložnost, da podčrtamo, kar je mogoče malo znano, pozabljeno, ali pa namerno napačno obrazloženo: evropske razsežnosti slovenskega in hrvaškega protifašističnega odpora v Trstu in Gorici, na Krasu, v Istri in na obali.
Tudi osebno se vam zahvaljujem, da ste mi dali danes priložnost, da se tega v celoti zavedam in postanem interpret dejstva, ki je na žalost še vedno premalo poznano in o katerem bi morali spregovoriti tudi v šolah: »kar se je širilo na slovenskih ozemljih od dvajsetih let prejšnjega stoletja je bila prva verodostojna ljudska oblika boja proti fašizmu v Evropi«. Če se le spomnimo na miselnost, ki jo je imelo v istih letih še posebej italijansko javno mnenje, prežeto s fašistično propagando in mistifikacijami, v celoti dojamemo resnični idealni in preroški obseg tega dogajanja. Z izjemo nekaterih krogov protifašistične intelektualne elite in članov komunistične partije, so le redki v Italiji bili sposobni dojeti, kaj se je takrat dogajalo. Polna zavest Italijanov in odprto nasprotovanje fašizmu sta prišla na dan šele po prvih vojaških porazih v imperialistični vojni ob boku Nemčije, torej skoraj dvajset let pozneje. Šele od 1943 dalje se je v Italiji razširila resnično množična protifašistična zavest in pristop k idealom odporništva, ki sta privedla do kolektivnega gibanja in potrebe po aktivnem sodelovanju pri oboroženem ali civilnem odporu. Šele nato je italijansko ljudstvo postalo to, kar čudovito izraža Calamandrei in je danes vpisano na spomenik odporništva v Vidmu: »Ko gledam to skrivnostno in čudovito gibanje ljudi, to prostovoljno zbiranje skromnih ljudi, ki so bili do tistega dne nebogljeni in miroljubni in so v nenadnem razsvetljenju začutili, da je čas, da se umaknejo v gozdove, vzamejo v roke orožje, se zbirajo v gorah v boju proti terorju, pomislim na nerazložljive kozmične ritme življenja, skrivnostne nebesne ukaze, ki urejajo kolektivne pojave, kot so brstenje drevesnih popkov na isti dan, ali lastovke, ki na isti dan določijo, da je čas za potovanje. To je bil čas upora, moškosti: umreti kot mož, da bi živel kot človek.«
Tako z etičnega kot zgodovinskega vidika je danes ključnega pomena, da priznamo, da so se kot prvi v Italiji zavedli rojstva odvratne in barbarske fašistične pošasti ravno slovensko govoreči prebivalci Trsta in Goriške, ki so bili tako brutalno poteptani. Ti junaki so bili prvi antifašisti v Evropi. Njim naj gre zasluga in čast. Njihovo življenje je velika lekcija civilizacije in svobode in vsi smo njihovi dolžniki. Če bi takrat italijanski državljani bili pozorni na svoje slovenske someščane, bi znali prepoznati prve znake tragedije, ki jih je nekaj časa zatem pogubila. Kolikim bolečinam, trpljenju in nasilju nad nedolžnimi ljudmi bi se bilo mogoče izogniti!
Zato je treba poudariti, »kako zaspana«, kot se je izrazil Dante, je bila italijanska zavest v teh letih, in je potrebno priznati in obsoditi nasilje nad slovenskim in hrvaškim prebivalstvom, ki ga je izvajala fašistična vojska še v naslednjih dveh desetletjih in je doseglo vrhunec z italijansko invazijo Slovenije leta 1942, z represijo in množičnimi deportacijami slovenskih disidentov v italijanska koncentracijska taborišča kot je Gonars.
Tukaj na Krasu in v Istri in slovenski obali pa je velika slovenska duša prerokovala tako tragedijo kot tudi osvoboditev. Zakaj so se ti mladi ljudje borili, če ne za dostojanstveno prihodnost, ki je niso nikdar spoznali, ampak so si jo lahko samo predstavljali z močjo svojih idealov. Kakšno zavest so imeli ti fantje, ki so bili pionirji množičnega protifašističnega odpora v Evropi! Ravno njihova mladost nam daje razumeti, kako globoko zakoreninjene so bile v zavesti slovenske skupnosti vrednote svobode in pravice.
Slovesnosti, kot je ta, so pomembne, saj predstavljajo trenutek, ko moramo ponovno potrditi in se boriti proti zgodovinskemu revizionizmu, ki ravno v Bazovici dobi še bolj dramatičen pomen. Povojne tragedije italijanskih beguncev iz Istre in Dalmacije ne smemo spregledati in pozabiti, saj so bili prav tako žrtve naci-fašistične imperialistične vojne. Toda spominjati se Bazovice le zaradi fojbe in ne zaradi teh junakov, je prevara, ki ne pomaga pri razumevanju zgodovine in ne prepreči ponavljanja napak in grozot. Tako dojemanja povečuje le predsodke, stereotipe in žali spomin na te junake. Priznati je treba, da je retoriko fojb izumila nacistična propaganda že leta 1943, celo preden so se, paradoksalno, zgodili dogodki, za katere je bil pred leti ustanovljen dan spomina. Za oblikovanje Evrope miru in sožitja je ključnega pomena priznanje fašističnih zločinov in osvoboditev od prevar ob priznavanju tragedij, brez računovodstva žrtev in iskanja nesprejemljivih utemeljitev. Zato je treba zavrniti in obsoditi vse poskuse, da se zgodovino na novo napiše. Odgovornost se nikoli ne izbriše. Moč nazadnjaškega revizionizma je vedno na preži, kot dokazujejo številni napadi tudi na ta spomenik.
Naj zaključim s tremi kratkimi ugotovitvami. Prva je, da je najpomembnejši spomenik neke skupnosti njen jezik, v tem primeru slovenski. Ni bilo naključje, da je fašistično legalizirano nasilje udarilo s tako kruto silo ravno proti slovenskemu jeziku. Jezik je kultura. Potrebo po identiteti neke skupnosti in naroda je mogoče uresničiti preko pripovedovanja. In ravno jezik teh pripovedi postane prva in verodostojna pripoved, saj je » medij sam sporočilo«. Jezik je pripovedna identiteta v najčistejšem stanju. Mislim, da bi bilo prav, če bi kot neke vrste odkupnino za žrtev teh mučencev imeli italijanski in slovenski mladi teh krajev priložnost, da se naučijo slovenskega jezika. Vsaj v tej deželi bi morali po vseh šolah poučevati slovenščino in številne šole bi morale postati vsaj dvojezične.
Pomen slovenskega odpora je ključnega pomena za razumevanje smisla novega evropskega državljanstva, ki ga moramo zgraditi. Ko nacionalizmi postanejo fundamentalizmi, se prelevijo v pošasti. Slovenski odpor v teh deželah pa nam daje možnost razumevanja, kako obramba posameznikove identitete ne pomeni uničenja drugega, ampak je priložnost za srečanje z drugačnim. Pluralizem je največja demokratična vrednota, in potrebno ga je braniti, je pa tudi odlična priložnost. Sami sebe spoznamo tudi preko kontrasta! Zamisel naci-fašistične Evrope je predvidevala popolno homologizacijo in odpravo razlik. Evropa, ki se je rodila iz odpora, pa je osnovana ravno na razlikah: »združeni v različnosti« je njeno geslo. Nacionalizem je drama, ko se zavzame, kot se v zadnjih časih dogaja tudi pri nekaterih političnih gibanjih v Italiji, za zavrnitev in zatiranje različnih identitet. V resnici razlike predstavljajo možnosti obogatitve, ko jih živimo s ponosom in strpnostjo, kot se tu dogaja. Za izpolnitev svojega potenciala bi morala Evropa namreč opustiti koncept nacionalnih držav iz devetnajstega stoletja. Celotno Evropo moramo imeti za svojo domovino, pluralnost jezikov in kultur se utrjuje na skupnih vrednotah demokracije in strpnosti.
Zadnji premislek se nanaša na dilemo, ki jo je slovenski odpor v teh krajih tako globoko doživel: zakonit ali nezakonit in oborožen odpor? Dvajseto stoletje je pokazalo, da je, ko izgine demokracija, žal oborožena akcija neizogibna. In to je še en razlog več, da vneto zagovarjamo demokracijo in pravice manjšin. Saj smo vsi manjšina, pripadniki neke manjšine. Če manjšino kot tako neka vlada delegitimira, smo vsi postali potencialne žrtve. Zaradi teh razlogov, kot pravilno poudarjamo tu v Bazovici, so ti mučeniki dali svoje življenje za vse nas, ne glede na našo materinščino. Svoj boj za popolno priznanje slovenske identitete so vodili tudi za našo identiteto, za človeštvo, za demokracijo.
Torej hvala Ferdinand, Franjo, Zvonimir in Alojz za vašo žrtev, naša protifašistična in demokratična zavezanost obrambi slovenskega jezika in kulture bo vaša odkupnina.
Kot pravi pesnik Miroslav Košuta:
In da nikdar ne zamre spomin,
na čas, ki naj se ne povrne.
Zaključim s tem, da vzamem za svojega stavek, s katerim se je končalo zemeljsko življenje mladega Ferda Bidovca: Živela Jugoslavija - Smrt fašizmu.
Živel ljudski odpor proti fašizmu, živela resnica, svoboda in pravičnost! Živele pravice manjšin.«

Furio Honsell
Bazovica, 7. septembra 2014